Ministrstvo za kulturo nenadzorovano porabljalo javni denar

Najnovejše revizijsko poročilo računskega sodišča je precej kritično do poslovanja ministrstva za kulturo pri zagotavljanju ciljev javnih razpisov za izbor večletnih kulturnih projektov in javnih kulturnih programov na področju umetnosti v obdobju med letoma 2021 in 2025. Bilo je, kot so zapisali, neučinkovito. Državni revizorji so pod drobnogled vzeli razdeljevanje javnih sredstev ter ugotovili sistemske pomanjkljivosti na praktično vseh ravneh. Težave se začnejo že pri postavljanju ciljev in nejasnih razpisnih pogojih, nadaljujejo pri netransparentnem ocenjevanju vlog, končajo pa pri pomanjkljivem spremljanju izvajanja projektov ter izostanku pravega nadzora nad porabo denarja.

Čeprav je ministrstvo pri določitvi ciljev sledilo prednostnim usmeritvam nacionalnega programa za kulturo in kot ključni namen izpostavilo povečanje dostopnosti do kakovostnih kulturnih dobrin, so bili ti cilji zastavljeni preveč splošno. V enem od razpisov je ministrstvo kot cilj določilo celo maksimalno število sofinanciranih programov, kar po oceni revizorjev povsem odstopa od osnovnega namena dodeljevanja javnih sredstev. Poleg tega ministrstvo ni opredelilo ustreznih kazalnikov, s katerimi bi sploh lahko merilo in ocenjevalo, ali so bili zastavljeni cilji dejansko doseženi.

Posebno kritičen del poročila se nanaša na preglednost ocenjevanja prispelih vlog. Z izjemo enega umetniškega področja iz dokumentacije ministrstva sploh ni razvidno, na kakšen način so člani strokovnih komisij usklajevali posamezne ocene in kako je potekalo točkovanje posameznega člana. Ker razpisni kriteriji niso bili dovolj jasno opredeljeni, se je v praksi zgodilo celo to, da je druga komisija, ki je obravnavala pritožbe prijaviteljev, pri istih kriterijih upoštevala povsem drugačne dejavnike kot prva. Nič kaj boljšo sliko revizija ne pokaže pri nadzoru nad porabo sredstev, ko so ta enkrat razdeljena. Pogodbeni kazalniki pogosto niso imeli določenih ciljnih vrednosti, obrazci za poročanje pa izvajalcem na nekaterih področjih sploh niso nalagali podrobnejšega razkritja stroškov po vrstah. Poleg tega načrtovana in realizirana struktura stroškov nista bili vedno primerljivi, kar je močno otežilo ugotavljanje dejanske finančne realizacije.

Skrb vzbujajo tudi ugotovitve o delu uslužbencev ministrstva. Ministrstvo namreč ni redno preverjalo, ali so izvajalci pravočasno oddali letna poročila in ali so bila ta popolna. Pozive k dopolnitvam so v nekaterih primerih poslali šele med potekom revizije. Poročilo opozarja tudi na potrjevanje zahtevkov za izplačilo, ki niso bili popolni, ter na primere, ko iz predloženih računov sploh ni bilo razvidno, da se nanašajo na sofinancirani program. Prav tako ni bilo jasno določeno, ali morajo izvajalci predložiti dokazila o dejanskih plačilih računov, kar je ključno za dokazovanje namenske porabe javnega denarja. Računsko sodišče zaključuje, da se ministrstvo pri spremljanju osredotoča zgolj na posamezne pogodbe o sofinanciranju, ne pa na celostni učinek javnih razpisov. Ker pridobljenih podatkov ne analizira z namenom ocenjevanja doseganja splošnih ciljev, ministrstvo ne more ustrezno utemeljiti upravičenosti sofinanciranja tovrstnih programov. Zaradi vseh ugotovljenih nepravilnosti je revizijski organ od ministrstva zahteval predložitev odzivnega poročila in mu izdal več priporočil za izboljšanje poslovanja v prihodnje.