Mucka Japija mesec dni iskala s »tiralico«

ŠENTJUR, CELJE – Primer osemletnega mucka Japija in njegove lastnice Marije Horvat govori o tem, da se za svojega hišnega ljubljenca vselej splača potruditi. Naj bo položaj na videz še tako nerešljiv in brezupen, vredno je vztrajati in biti domiseln, predvsem pa naj bi človek pri tem imel veliko srce in občutek za živali.

Upokojenka Marija z možem Viktorjem biva na domačiji v Krajnčici nad Šentjurjem. Kar 33 let sta živela in delala v Nemčiji, pred 12 leti pa sta se vrnila na moževo posest in si uredila dom za jesen življenja. Marija je velika ljubiteljica živali. Česar v Nemčiji ni mogla imeti, si je z veseljem privoščila na posesti med Prožinsko vasjo in Hruševcem – obdala se je s številnimi živalmi. Kar 13 muckov je med njimi, na hišo in ovci pazita ovčarja in še bi lahko naštevali. Pred kratkim sta se odločila zamenjati kritino na manjšem gospodarskem poslopju ob hiši. »Na štali sva prekrivala streho, stare valovitke sva zmetala v prikolico. Nihče ni opazil, kdaj in kako se je Japi zavlekel mednje. Da je med odpadnim materialom na prikolici, sem videla šele na deponiji v Bukovžlaku, ko sem uzrla njegov prestrašeni pogled. Zgrabila sem ga nad vratom, kakor je muco pač treba prijeti, ter ga dala na sedež v avto. Nekaj sem še dejala možu, samo za hipec sem odprla vrata, pa jo je Japi ucvrl stran.«

Mucek je tudi sicer zelo plašen in nezaupljiv do tujcev. Ob našem prihodu na posest Horvatovih se izmika, niti k lastnici v naročje se ne pusti zvabiti, na kraj pameti mu ne pade, da bi poziral pred fotografskim objektivom.

Mariji je bilo tistega dne na teharskem odlagališču, ko je muc pobegnil iz vozila, tako hudo, da je jokala. »Poskušala sem ga priklicati, iskala sem ga povsod naokoli. Nato sem poklicala prijateljico Roziko, preiskali sva celotno območje Sv. Ane pri Teharjah. Živali so ji prav tako zelo pri srcu, pa sva skupaj še več dni hodili iskat mojega Japija. Tudi po gozdu in smetišču sva hodili, toda zaman. Nisva bili uspešni, zato sem se po pomoč in nasvet obrnila na Društvo proti mučenju živali Celje, saj sem tudi sama članica. Njegova podpredsednica Verica Štante Skok me je pomirila, da bomo Japija že našli.«

Nato so se stvari začele odvijati v pravo smer. Marija je v telefonu imela fotografije pogrešanega mucka in njegova podoba je po SMS-sporočilu priromala k Štante Skokovi, ki je izdelala plakate v prozornih plastičnih mapah, kot nekakšna mačja tiralica so bili, z Roziko sta jih razobesili na območju Sv. Ane. »Kmalu me je poklical prijazen fant Matej Ocvirk in mi pojasnil, da se je mucek, ki bi lahko bil Japi, zatekel k njemu, da pa ni povsem prepričan, da je pravi, in da se pri njem hranijo kar trije mucki. Odhitela sem k njegovi hiši in videla, je to naš Japi. Toda ko sem ga hotela prijeti, se je splašil in se znova skril.«

Zdelo se je, da je Marija znova na začetku poti, a je podpredsednica društva predlagala, da bi nastavili mačjelovko. Predlog ni bil slab. Japi se je pustil premamiti in kmalu je stopil na kovinski podstavek ter se ujel v kletko. »Matej me je znova poklical, tokrat sem jokala od veselja. Japi je očitno zelo divjal po kletki, ranil se je po smrčku in očesu. Zavila sem ga v odejo, da se je umiril. Ko smo prispeli domov, se je vedel že povsem normalno.« Lastnica ne more mimo pogovora, ki ga je imela z enim od uslužbencev na deponiji. »Rekel mi je, da ljudje tam ne odlagajo samo odpadkov, temveč pogosto zavržejo tudi živali, največkrat mladiče. Pokazal mi je belo mačjo mladičko, tako ljubka je bila, da sem takoj vedela, da bo moja. Navrgel mi je še, naj jo kar vzamem za primer, da Japija ne bi našli. Takšne in podobne zgodbe z zavrženimi živalmi me zelo ujezijo. Nevestneže bi morali strogo kaznovati.«

Verica Štante Skok je izrazila veliko zadovoljstvo, da se je na videz brezizhoden položaj obrnil v pozitivno smer in da je presrečna lastnica svojega ljubljenčka znova lahko stisnila v naročje. Kajpak ni šlo tudi brez solz sreče. »Celotno iskanje je trajalo mesec dni in lastnica si ni mislila, da ga bomo kdaj našli. Vem, da je trpelo njeno srce, saj se je počutila krivo za njegov pobeg. Vsem, ki se jim bo kaj podobnega kdaj pripetilo, svetujem, naj nikdar ne obupajo in naj se zavedajo, da tudi žival išče njih.«