Muzej na tračnicah pokuri 6 ton premoga

LJUBLJANA – Železniška postaja Jesenice v soboto ob 7.30. Iz oblaka pare se kot fantom prikaže ogromna črna silhueta lokomotive. Tiste prave, na premog. Parna lokomotiva, izdelana leta 1943 v Nemčiji za takratne potrebe vojaškega transporta, se počasi premika proti vagonom za dopolnitev kompozicije. Zavore zacvilijo in mogočno pogonsko kolesje se ustavi ter vlak poveže v celoto.

Z vodjo muzejskega vlaka Urošem Filipličem se podamo na rutinski obhod po vlaku in med odklepanjem vrat medsebojno povezanih vagonov nam pove: »Vlak je dokaj slaven, saj so se z njim vozili konzuli in diplomati, uporabljali pa so ga tudi pri snemanju filmov. Tako so ga za prizorišče uporabili pri snemanju televizijske nadaljevanke Vojne vihre z Robertom Mitchumom v glavni vlogi, nanj pa se je povzpel tudi Tom Cruise med snemanjem nekega drugega filma.« Prvi, poštni, vagon je bil izdelan tik po prvi svetovni vojni, preostali kmalu za njim. Med sprehodom občudujemo lepo ohranjeno notranjost, lesene klopi z nasloni, nad njimi pa police za prtljago ter obešalnike za oblačila. Na stropu opazimo zanimivo plinsko razsvetljavo, ki je posodobljena in predelana v električno v izvirnih plinskih ohišjih. V vsakem vagonu je vzvod z napisom hladno, toplo. Tudi na vprašanje o namenu tega vzvoda dobimo odgovor Uroša Filipliča, poosebljenega železniškega leksikona. Vsak vagon ima namreč parno ogrevanje in v hladnejših mesecih ga tudi uporabljajo. Med tem na lokomotivi poteka temeljit pregled delovanja in mazanje nekaterih delov z oljem. Vzdrževanje vlaka je precej zahtevno, saj nadomestnih delov ni, zato so prepuščeni svoji iznajdljivosti. Prav tako morajo pogosto prati parne kotle, saj je naša voda polna apnenca, ki se nabira na stenah.

Šest ton premoga

V osrčju lokomotive kurjač odpre loputo na peči, okno v pekel kurjaškega dela. Podoba ognja in razbeljenega premoga ter vonj po dimu še dolgo ostaneta v spominu, ko izvemo podatek o količini porabljenega premoga. Šest ton do Nove Gorice in nazaj. Po klancu navzdol proti Primorski ga porabi dve toni, nazaj grede preostalo. Neučakane potnike dočakata stilsko usklajen sprevodnik in zvok harmonike izpod spretnih prstov Janka Iskre. Žvižg piščalke naznani premik zgodovine. Vlak, ki počasi odsopiha s postaje in krene po več kot 100 let starih tirih, potnike odpelje po marsikomu neznani progi od Jesenic do Nove Gorice. Na poti mimo Bleda in Bohinja ter pozneje skozi 28 predorov in čez 65 mostov uživamo v panoramskih pogledih na neokrnjeno naravo. Med vsemi mostovi, ki jih prevozimo na našem popotovanju, je najbolj znamenit solkanski. Most je dolg 220 metrov in ima najdaljši kamniti lok na svetu. Kar 85 metrov dolg lok je izdelan iz 4533 natančno obdelanih kamnov iz školjčnega apnenca. Izstopimo lahko na kateri koli postaji, na Bledu, v Bohinjski Bistrici, Mostu na Soči, Kanalu ali pa v Novi Gorici. Vrnitev v popoldanskih urah nam zopet postreže z zgodovino o času, ko je Bohinj obiskovala še Agatha Christie. Morda pa je navdih za knjigo Umor na Orient ekspresu črpala prav iz parnih lokomotiv, ki so vozile mimo okna njenega bohinjskega domovanja.