Na 12. obletnico selitve jim je ogenj uničil hišo

SELA PRI DOBOVI  – »Samo tuhtam in študiram, le kako, le zakaj,« je na robu obupa premišljevala 49-letna Mihaela Pirc, ki je tako kot še osem članov njene družine ostala brez strehe nad glavo. Brez vsega.

Petkovo jutro v Selah pri Dobovi je bilo spokojno, celo tako, da sta Mihaela in njen mož Zdenko malo pred osmo še vedno brezskrbno poležavala v spalnici, ki je sicer zraven kurilnice. Tam pa je v tistem že divjalo, ogenj je neslišno grozil, pretental je celo vselej budne živali, zajce in prašiče, ki so bili tiho kot miške. Tudi na videz nevarni pes je bil povsem tiho.

»Žalostno, a resnično, nikoli nisem pričakovala, da nas bo doletelo kaj tako hudega,« je šlo Mihaeli na jok.

Roj meteorjev

Res, kot smo izvedeli, vse, vse je bilo normalno, domala rutinsko. Abrahamovec Zdenko, strojni vzdrževalec, je prišel z nočnega šihta. Naložil je peč in tam, v kurilnici, še malo pokramljal s Kajo, dekletom njegovega sina Tomaža, ki ga je, mizarja, zatem odpeljala na delo. Malce pred sedmo je to bilo. V službo je medtem odšla tudi že Mateja, njeni hčerki Tamara in Klara pa v šolo. Kaja se je vrnila in nenadoma ugotovila, da je 'šla' elektrika. Morala je do kurilnice. Na lepem je zaslišala vse močnejše šumenje, nekam čudno se ji je zdelo, odprla je vrata in obstala. Pred njo se je pojavil popolnoma ožarjen strop, kot nekakšna zvezda, ki je pred njenimi očmi spuščala roj meteorjev. S tegole, ki gori kot smola, se je dobesedno cedilo. »Takoj sem šla vse zbudit!« se je spominjala Kaja, a je bilo že prepozno. Mihaela je padla v šok, niti policistov ni bila sposobna poklicati. To je storila Kaja. Brezglavo je letela okoli hiše, kot je vedela povedati Mihaela, sem in tja, njen mož pa je zajemal vodo in polival ogenj. »Kaj boš metal, če že vse gori,« mu je dejala.

Kaj bi bilo, če bi bilo?

Kot prva sta na kraj nesreče prihitela policista – Kristjan Urek in Sabina Zupec. »Bila sva v neposredni bližini, tako da nisva imela daleč,« nam je sporočil 33-letni Urek. »Streha je bila že v plamenih, a kaj, ko je bil v zgornjem nadstropju še vedno 75-letni Franc. Gospoda, ki je domala nepokreten, pred časom ga je tudi kap, je bilo treba nujno rešiti. Mihaela in njena tašča Barbara sta ga nekako že prepričali, a se je, najbrž v šoku, zaprl na stranišče. Tu sta vskočila policista in ga s pomočjo domačih vendarle pregovorila. Že kmalu zatem je bilo dokončno po hiši.

Strop se je zrušil. Družini je uspelo rešiti le nekaj najnujnejših oblačil, Mihaela, še v spalni srajci, je vzela še torbico z vsemi dokumenti in debelo jakno, ki jo je zabrisala kar na travnik. »Vse ostalo pa je šlo k vragu! Ne morem vam opisati, kako je puhtelo dobesedno v zrak!« je poskušala Mihaela opisati sliko, ki se ji bo zagotovo še večkrat prikradla v spomin. Kaj pa denar? »Hvala bogu, da ga nimamo, če ne, bi nam še to pobralo!«

Bali so se, da bo šel ogenj še nad garažo, kjer imajo polno mesa, a se je k sreči umiril. No, umirili so ga šele lokalni gasilci, ki so prišli po kakšnih 20 minutah, tako pravijo domači, ki pa imajo sicer marsikaj povedati čez gasilce. Sorodnica Renata: »Lokalnim gasilcem resnično vsa čast! S štirimi cisternicami so se borili zares na vso moč. Ker imamo tukaj tako slab pritisk na hidrantih, so morali po vodo v kakšnih 10 kilometrov oddaljene Kapele. Žal pa so poklicni gasilci iz Brežic potrebovali kar uro in štirideset minut,« je bentila čez profesionalce. »Če bi prišli v nekaj minutah, bi samo pri kurilnici zgorelo, hiša pa bi sicer ostala cela, vse bi ostalo! Menda imajo tak sistem dela, da najprej pokličejo lokalne enote, in šele ko ti ne zmorejo več obvladati situacije, prikličejo ojačitve, toda to je bilo v našem primeru že prepozno!« Marsikdo je tudi siknil skozi zobe: »Še iz Ljubljane bi prej prišli!«

Na obletnico

Mihaeli in Zdenku se je nakopičilo toliko drugih težav, da zdaj nimata časa razmišljati, kdo je bil prej, kdo bi bil lahko hitrejši in tako dalje. Znašla sta se pred previsokim zidom, zidom, preko katerega bo sila težavno. Ogenj ju je močno presenetil, hiša je bila nezavarovana. Mihaela, po poklicu trgovka, je kreditno nesposobna: »Od kod naj ga vzamem? Kredita sploh ne morem vzeti, saj enega še odplačujem!«

Nikakor si ni predstavljala, da bi se jim lahko zgodilo kaj takšnega. »Še celo jekleni dimnik sva z možem dala pred šestimi leti pregraditi na novo, na zunanjo stran!« je dejala. Prav zaradi bojazni pred morebitnim požarom.

»Včeraj je bilo točno 12 let, odkar smo se preselili semkaj iz Krškega!« je trgovka objokovala (u)sodni dan. Kot da bi se usoda delala norca iz Pirčevih, ko jim je na dan obletnice vzela streho nad glavo. Takrat sta prodala stanovanje in vikend, vzela kredit in se preselila bližje naravi, v Sela pri Dobovi. »Ampak ravno na obletnico ...« pa ni mogla več zadrževati solz Mihaela, ko je zrla proti delavcem, ki so že drugi dan čistili za pustošenjem. »Nenehno sva z možem stiskala, zdaj nimava ničesar več ...« Nekaj jim je vendarle ostalo, o tem smo se prepričali na lastne oči, ostali so jim sloga, brezmejno prijateljstvo in nepopustljivost. Pirčevi resnično držijo skupaj, ta ognjena groza, ki se je želela naseliti v njihove duše, pa jih ne bo spremenila, o tem smo prepričani.

»V šoli sem bila!« je povedala 12-letna Tamara. »Ko smo prišli domov, pa hiše ni bilo več ...«

Gasilci: Ni bilo napak!

Miha Boranič, predsednik Gasilske zveze Brežice: »Zanikam, da so pri intervenciji nastale kakršne koli napake oziroma pomanjkljivosti. Naš sistem dela je organiziran na prostovoljni ravni, s tremi načini alarmiranja. Pri prvem pozivu vprežemo domačo enoto in prvo najbližjo, pri drugem pozovemo že več enot, ki imajo zadovoljivo tehniko, pri tretjem pa tudi oddaljene enote, med njimi tudi brežiško, ki ima tudi najboljšo tehniko za gašenje. Tudi to pot smo imeli zadostno količino vode, čeprav v neposredni bližini kraja nesreče ni bilo zadovoljivega hidrantnega omrežja. Zato smo bili primorani po vodo v več kilometrov oddaljena mesta. Pri prvih dveh pozivih smo imeli tako na voljo 14.800 litrov vode, pri tretjem pa še dodatnih 12.500 litrov. Sodelovalo je 48 gasilcev s 14 vozili in avtolestvijo.«