Pisalo se je leto 1991 in cvetel je maj. V torek, 14. dne velikega travna, je vzcvetel nov slovenski časopis, Slovenske novice. Dober mesec pred uradno razglasitvijo samostojnosti Republike Slovenije je izšla prva številka, cena je bila 12 dinarjev šibke jugoslovanske valute ali malenkost manj kot 1 nemška marka. Na uradni tečajni listi je tedaj marka veljala 13 dinarjev, Slovenske novice pa so objavile tudi menjalno vrednost denarja na črnem trgu, tam je bilo treba za marko odšteti 16 dinarjev.
Dnevnik Slovenske novice je izdalo podjetje Slovenske novice, d. o. o., z naslovom uredništva Titova 35. Začetna naklada je bila okoli 20.000 izvodov, naš časopis je kmalu postal najbolj brani dnevnik na Slovenskem z več kot 100 tisoč prodanimi izvodi in dosegom branosti več kot 300.000. Zanimivo, da je začel istega dne tudi na Hrvaškem izhajati nov dnevni časopis. Imenoval se je Zapad (Zahod), prve številke so natisnili v 120.000 primerkih, vendar ga je čakala povsem drugačna usoda kot naše Novice: zamrl je že po nekaj mesecih.
Direktor Slovenskih novic Tit Doberšek ter glavni in odgovorni urednik novega dnevnika Tine Guzej ocenjujeta prve izvode, ki so prišli z Delovega tiskarskega stroja. Foto: Zoran Vogrinčič
Naše Novice ne bodo poslanec nobenih skupin, ne bodo imele oblastniškega poslanstva.
Enajst pogrinjkov
V prvi številki Slovenskih novic je bilo seveda največ prostora namenjenega temam, povezanim z osamosvojitvijo, toda novica dneva je bila vendarle, da se je »slovenskemu časnikarstvu rodil nov otrok. Prvi slovenski dnevnik, ki smo ga v naši deželi natisnili v barvah. Odločili smo se ga krstiti za Slovenske novice, saj so številne tete in strici med dolgo vrsto imen izbrali prav tega. Slovenci torej še kaj damo na tradicijo – imeli smo Vodnikove Novice in smo imeli Bleiweisove novice in zdaj imamo Slovenske novice. Pod tem imenom nameravamo gojiti še drugo tradicijo: tiskati informativni časnik, najtesneje te novice iz dneva v dan približevati željam slovenskega bralstva. Naše Novice ne bodo poslanec nobenih skupin, ne bodo imele oblastniškega poslanstva; bodo novice z vseh področij tega našega življenja, kakršne – tako mislimo – zares želijo zvedeti prebivalci te naše mlade države Slovenije ... Če bomo že delali kakšne sporazume, jih bomo edinole s svojimi bralci: Slovenske novice so za nas tudi glede tega izziv, ki se mu nismo hoteli upreti, pa čeprav so se rodile na dan neugodne lunine mene,« je novorojenčku na pot med drugim zapisal Tine Guzej, prvi glavni in odgovorni urednik. Popotnica je bila objavljena na 2. strani, na naslednji pa je članek Enajst pogrinjkov govoril o sestanku za zapahi v Poljčah, kjer so se na zaprti seji sestali člani predsedstva, vlade in parlamenta. Beseda je tekla o ukrepih Slovenije po 15. maju, ko se je iztekel ultimat jugoslovanske armade.
Ivan Kramberger FOTO: Arhiv
Dobri človek na turneji
»Gospod Ivan Kramberger spet potuje po deželi Kranjski in agitira! Čez dober teden dni bo prišel v Velenje in povedal, kar ima, o brezposelnosti in brezposelnih. Bojda se bo zavzel tudi za delavce iz drugih republik, še zlasti pa za Bosance. Upati je, da jo bo tokrat v Velenju bolje odnesel kot zadnjič, ko so mu Velenjčani strgali hlače; takrat za južnjake ni našel veliko lepih besed. Morda se zdaj boji za nove hlače in bo besede bolje izbiral,« se je glasila fotovest o bodočem predsedniškem kandidatu, ki je čez dobro leto, 7. junija 1992, umrl v atentatu v Jurovskem Dolu pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah.
»Republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar je kolegici TV Slovenija, Janji Koren, odgovoril, da ni potrebno snemanje. Njegov kolega Janez Janša pa dodal, da pravzaprav ne gre za nikakršno sejo,« je tedaj za Novice poročal Mirko Kunšič. Politiki so pred novinarji skrivali vsebino pogovorov, sporočili so le, da so dosegli dogovor o nadaljevanju uresničevanja ukrepov republiških organov za ljudsko obrambo in notranje zadeve; vse to v luči grožnje jugoslovanskega vojaškega vrha, da bo vojska po 15. maju sama prišla po slovenske nabornike, ki jih nismo več pošiljali iz Slovenije po drugi delih Jugoslavije. Bolj kot politiki je bil v Poljčah novinarjem naklonjen kuhar Ljubo Burazin, je zapisal Kunšič. Chef Burazin mu je zaupal, da je za kosilo pripravil šunkine zvitke s hrenom in smetano, govejo juho z rezanci, za glavno jed pa puranov zrezek s kaprsko omako in parmske zarebrnice, mlad pečen krompir, domače sirove rezance, solate, čokoladne rezine.
Iz Poljč je za Novice poročal Mirko Kunšič, za nacionalko pa Janja Koren. FOTO: Igor Modic
Soča skrivala žrtev
Šesta in sedma stran sta bili namenjeni črni kroniki. Primorski dopisnik Iztok Umer je priobčil članek o tragediji 17-letne italijanske kajakašice Roberte Capodagli, ki jo je med treningom pogoltnil vrtinec tik pred ciljem tekmovalne proge pod vasjo Trnovo ob Soči. »Po besedah komandirja tolminske PM Jožeta Režonje se potapljači zaradi narasle in motne reke tudi danes niso spustili v njeno nevarno strugo. Nesreča Roberte Capodagli, doma iz Calmazza di Fosimbrona, pomeni tudi precejšen udarec za Bovčane, ki so organizatorji letošnjega svetovnega prvenstva kajakov in kanujev na divjih vodah. Se večji šok pomeni za italijansko reprezentanco, ki je v mesecu izgubila dve tekmovalki. Na Korziki se je smrtno ponesrečila že Doriana Pasette, ki je ostala ukleščena med skalama pod vodo. Roberta Capodagli je bila državna prvakinja med mladinkami v kategoriji K 1. Bila je edinka, živela je z materjo in starimi starši. Pred leti je ostala brez očeta, ki je umrl v prometni nesreči. Italijanski selektor Morane Fermica je povedal, da se je Capodaglijeva ponesrečila na zadnji preizkušnji tik pred ciljem. Ko se je potopila, nihče ni računal, da ji ne bo uspelo priti na površje. Za njen varnostni jopič jo je za trenutek zadržal potapljač, ki je bil tedaj ob progi, vendar mu je ostal v roki le jopič, kajakaška pa je izginila v Soči. Domačini vedo povedati, da je ta del Soče v nekaj letih »požrl« že pet ljudi, med njimi štiri kajakaše.«
Deset skrivačev
V Splitu so poskušali protestniki postaviti hrvaško zastavo na bojno vozilo, vojaki pa so se temu uprli. FOTO: Dsfdas
Prve Novice so poročale o štirih slovenskih vojakih, ki so 7. maja popoldne z gradbišče bodoče helikopterske baze v Splitu pobegnili iz JLA: »Po naših informacijah so štirje ubežniki, doma iz Ivančne Gorice, Vrhnike, Škofje Loke in Ljubljane, skupno število dezerterjev slovenske narodnosti zaokrožili na deset.« Na podvig se je pripravljala sedmerica slovenskih obveznikov, vendar so se trije v zadnjem trenutku premislili, je na 4. strani v članku z naslovom Deset skrivačev pisal Igor Guzelj.
In nadaljeval: »V torek popoldne, po končanem delu, so iz torbe predpostavljenega častnika izmaknili svoje vojaške knjižice, zapustili letališki kompleks in se onkraj ograje preoblekli v kombinezone civilnih gasilcev, ki jim jih je priskrbela »anonimna zveza«. Brž nato so se vkrcali na ladjo, namenjeno proti Reki, in po 14 urah plovbe prestopili v vozilo civilnega sopotnika. Že v sredo dopoldne so bili v Ljubljani, v petek, kot rečeno, pa je klapa do nadaljnjega izginila brez sledu. Dezerterji tvegajo pet let zapora, če ne še kaj hujšega, pri čemer do 10. junija ne morejo računati na nikakršno uradno podporo ali zaščito republiških oblasti.«
Olimpija v krempljih mafije
Olimpija je prejšnjo nedeljo vpisala ničlo Budučnosti, v soboto prepustila točki Veležu, da bi se Budučnost v nedeljo lahko rešila z zmago z Veležem v Mostarju. To je najnovejša inačica dogodkov, ki so se in naj bi se zgodili z Olimpijo v eni izmed glavnih vlog. Začela se je operacija črnogorske nogometne mafije, ki ima za cilj rešitev Budučnosti. Zakaj so Črnogorci izbrali prav Olimpijo? Ne gre le za naključje. Črnogorci so Olimpiji pomagali v I. ligo. Ljubljančani pa so jih za »nagrado« pahnili na rob II. lige. Zdaj je treba popraviti, kar se še da. Prva poteza v tej operaciji je bila »uspešna«, Velež je na varnem, zato lahko »pusti« tekmo Budučnosti. Toda tudi to bi utegnilo biti premalo za Budučnost. Treba bi bilo »potopiti« še Sarajevo ali Rijeko. Če se bodo Črnogorci odločili za Rijeko, potem bo Olimpija v nedeljo spet v ospredju. Igra namreč na Reki. Če zmaga, bo »operacije« konec. Budučnost bo rešena," smo zapisali na 11. strani, namenjeni športu. In še, da je štiri kola pred koncem nogometnega prvenstva Španije Barcelona že osvojila naslov državnih prvakov.
Članek o pogumnih dezerterjih so pospremile fotografije nemirov Splitu, kjer je v nepojasnjenih okoliščinah umrl makedonski vojak Gešovski. Po mnenju slovenskih ubežnikov ga je ustrelil nadrejeni oficir, ker da ni izpolnil ukaza – ni želel streljati v »napadalne udeležence demonstracij«.
Tramvaj ali metro?
Celotna investicija ljubljanske mestne železnice, ki naj bi nadomestila avtobuse in ki naj bi jo po načrtih zgradili do leta 2000, bi Ljubljano stala približno milijardo DEM. Vendar kaže, da slovenska metropola tirnega prometa ne bo imela še 20 let. Mestno železnico naj bi po najnovejših preučevanjih nadomestila podzemska železnica ali tramvaj. Kot je dejal ljubljanski minister za urbanizem Marjan Bežan, so projekti za mestno železnico sicer narejeni, vendar imajo nekatere občine pomisleke, predvsem zaradi potrebnih rušenj ob Celovški in Titovi cesti. Zato že narejene projekte še enkrat preučujejo. »Toda Ljubljana mora imeti tirni promet, saj velikost mesta ne prenese več avtobusov. To pa zagotovo ne bo pred letom 2010,« je še dejal Marjan Bežan. Jože Biščak
Kevin Costner v filmu Pleše z volkovi kot evropski Kristus vzame na svoja pleča vse zlo. FOTO: promocijsko gradivo
Kaj smo gledali
Na 12. strani so prve Slovenske novice objavile televizijski spored. Na TV Slovenija 1 se je oddajanje začelo ob 8.35 s Teletekstom in Videostranmi, ob 19.05 je bila na sporedu risanka, TV-dnevnik ob 19.30, ob 22.05 pa se je začel nočni program Sova, kjer je tedaj kraljevala angleška humoristična nanizanka Črni gad z Rowanom Atkinsonom v glavni vlogi. Na filmska platna je prišel film Pleše z volkovi. »Beli junak se pokesa za vse grehe belcev, ki so jih nad Indijanci zagrešili po Kolumbu ... Costner v troedini podobi – režiser, igralec in idejni protagonist – kot evropski Kristus vzame na svoja pleča vse zlo .... Kot evropski Kristus je zato primeren objekt vere, upanja, kesanja – in opravljene pokore. V resnici Costner, ali kot Jezus, ni obsodil najhujših grešnikov. Izgubljeni vojaki, ki jih je pobil, so bili le od civiliziranega Washingtona oddaljeni tumor. Ocena: 4,« je sklenila novičarka Danica Petrovič.
