Na Kočevskem: rad bi kot pračlovek preživel letošnjo zimo

MOKRI POTOK – Na Kočevskem je kar 82 opuščenih vasi. Mokri Potok (Spodnji Vacenbah) je le ena izmed teh, ki so jo morali staroselci po skoraj petsto letih kolektivno zapustiti – bilo je pozimi 1942. Prav tam je občina v celoti, kot smo že pred časom izvedeli, skorajda podarila 3,35 hektarja veliko imetje s 17 stavbišči in 35 nezazidanimi stavbnimi parcelami za pičlih 50 tisočakov. »Krajevna skupnost o opravljeni prodaji ali o tem, da v samotni vasi že čistijo gozdno navlako, ni bila obveščena, pričakovali smo vsaj pojasnila,« je novembra 2013 pripovedoval Boštjan Cimprič, predsednik sveta KS Kočevska Reka.

Še najbolj je takrat zbodla v oči prodajna cena, in sicer 1,52 evra za kvadratni meter stavbišč in stavbnih zemljišč. Celo v obubožani Kočevski, ki na vsakem koraku kiha zaradi prazne malhe, naj bi več iztržili že s prodajo kvadratnega metra pašnika, travnika ali njive. Po izračunih lokalnih sodnih cenilcev bi moralo za 3,35 hektarja veliko premoženje v Mokrem Potoku v občinsko blagajno kapniti vsaj 250 tisočakov! Na dražbi, ki je določila tržno vrednost nepremičnine, se je potem pojavil le en dražitelj – Zadruga Mokri Potok. »Ta prostor zaradi prostranosti in neposeljenosti ponuja odlične priložnosti za nastanek tako imenovanih eko vasi. V vasi bodo naseljene zgolj družine pobudnikov projekta, zgrajenih objektov pa ne bomo prodajali!« so takrat pojasnjevali kupci. Marko Kovač, vodja zadruge, nam je dve leti pozneje povedal, da v vasi ni stalno živečih. »Čakamo še na gradbeno dovoljenje …« Šele takrat bodo lahko dokončno zaživeli v zadanem poslanstvu in se šli ekološko gradnjo, recikliranje in zmanjšanje odpadnih snovi, ekološko pridelavo hrane ter rabo obnovljivih virov energije. »Nazaj k naravi in k pristnosti,« je nekakšno newagovsko vodilo štirih družin, ki so zdaj vključene v zadrugo.

Zaspi pod zvezdami

Marko Kovač, denimo, sploh ni vedel, da je njihovo eko vas v zadnjih dneh spoznal domala ves svet: že bežno brskanje po svetovnem spletu jasno pokaže, da za Mokri Potok odslej vedo tudi v Indoneziji, Nigeriji, Indiji, Beneluksu, na Balkanu, Mediteranu, v Skandinaviji, ZDA, na Kitajskem, Japonskem, skratka, povsod! Za to je poskrbel belgijski avanturist, pravzaprav hipster, ime mu je Angelo Valkenborgh. Ki želi (pre)živeti pod milim nebom, v divjini, kot pračlovek. Na priporočilo in povabilo njegovih slovenskih prijateljev, ki so ga srečali v istrski eko vasi v Hrvojah, je prišel v Mokri Potok po uresničitev svojih sanj. Kjer bi tako rad preživel zimo. In ker je pač hipster oziroma pozerski reciklator že pozabljenega in preživetega načina življenja, je o svojem početju ter namenih seveda na mah ter z vsemi razpoložljivimi topovi obvestil širno svetovno javnost, od Evrope do Afrike, od Amerike do Azije! Očitno pač ne gre za intimni izziv, temveč za dokazovanje, česa je sposoben.

»Najraje spim pod zvezdami! Preživetveni nagon me žene naprej!« je vodilo tega poduhovljenega 31-letnega Maasmechelenčana, ki vabi in si želi, da se mu pri njegovem podvigu pridruži (ali pa ga tako ali drugače podpre) čim več somišljenikov.

V začetku leta, po nekaj treningih v švedskih in nemških gozdovih, je nekdanji uradnik z več kot spodobnim plačilom, ki se že ima za ambasadorja divjin, razodel recept, kaj vse je treba imeti za preživetje v mrzlih zimskih razmerah. Pokazal je nekaj fotografij, s katerih sta se cedila – med in mleko. Vse je bilo namreč iz stoodstotne merino volne, podhlače, podmajica, vse, vse, pravi, da je to neprimerno bolje kot sintetika, še posebno ko gre za ledeno mrzle razmere, njegove nogavice so iz tako imenovane pametne volne, njegova najljubša majica z dolgimi rokavi, pravi, je od Bison Bushcrafta, pulover je Hallyardov, dvoslojna vojaška jakna pa Helly Hansnova, menda jo nosijo celo nizozemske čete. Za troslojne rokavice, rokavčke in gamaše ni povedal, kdo jih je naredil, so pa prav tako iz prvovrstnega materiala. Na glavo si je poveznil nekaj iz pravega kengurujskega usnja, izdelovalec – avstralski Barmah. Robustni čevlji so seveda Meindlovi. Ko se je naposled oblekel, je bil videti kot Nasin astronavt, vreden, takole čez palec, vsaj dva tisoč evrov, nič kaj pračloveško.

S psičko med medvedi in volkovi

Angela, ki je imel že vse, dobro plačano službo, dva psa, dekle in stanovanje, so začele nenadoma in pri polni riti glodati depresije. »Ujel sem se v sistemu, ki mu nisem več pripadal …« Poslal je vse v božjo mater in našel rešitev v naravi. »Zdaj že 80 dni živim v slovenskih gozdovih!« No, povsem sam sicer ni, smo izvedeli, saj je medtem našel nekaj somišljenikov, ki so se – tako kot on – izgubili v današnjem sistemu vrednot. Z njim je tudi triletna psička pasme border colli, ime ji je Lana, poimenoval jo je divjinska psička.

Da živi pod skrbno nabranimi vejami in listjem, da si z mahom po veliki potrebi obriše zadnjico, »lekkerfris,« je povedal po mobitelu, »lepo in sveže«! Pompozno je nadaljeval: »V pragozdu, kjer živim (op., ni pa povedal, da ne prav daleč od eko vasi), so volkovi, medvedi, risi, pozimi pade pod minus dvajset!« Še do letošnje zime si kani zgraditi kočo z ognjiščem. »Hvala bogu, da je vse naokoli toliko gline!« Za vsak primer, če bi se mu kaj zgodilo, je na robu gozda, kot priznava, vselej pripravljeno vozilo.

Rad-bi-živel-kot-pračlovek

Angelo je že v naslednjem hipu razodel, da njegove spretnosti z lokom in puščico niso ravno najboljše, zato mora hoditi v trgovino – po proteine. »Jebela, potrebujem namreč štiri tisoč kalorij dnevno!« In še: »Veste, če želite v divjini jesti, porabite za iskanje hrane ohoho energije!« Na srečo ga zdaj osrečujejo gozdne jagode, komaj že čaka na septembrske robidnice, jabolka in hruške. »Po meso moram vseeno v bližnjo vas!« Neznansko si želi ustreliti kakšnega divjega prašiča ali jelena, a je izvedel, da bi bil to krivolov. Ob večerih zato sanja, da bi nekoč lovil po Sibiriji, Aljaski, Kanadi. Kjer je to dovoljeno?

Se počuti osamljenega? »Sploh ne, prek družabnih omrežij ves čas navdihujem somišljenike in podpornike, marsikdo, ki kje drugje živi na podoben način, pa mene!« Edini kos njegove tehnologije je namreč – vodotesni telefon. Ki ima dobro baterijo in zdrži dva dni brez polnjenja. Polni ga s pomočjo solarne celice, ki srka žarke vrh njegovega nahrbtnika.

Zadnjič si je na pradavninski način spekel ribo. Ujel jo je in jo spekel, pravi, do najsočnejšega. Uspel mu je tudi krompir.

Takole tehnološko ovenčan in oblečen je za konec povedal še eno pametno: »V zadnjih dvesto letih smo izgubili vse tiste vrednote, ki so jih naši predniki tisočletja grmadili.«

Zadnjič ga je obiskal že 47. rad-bi-živel-kot-pračlovek, za kakršne Belgijec z največjim veseljem organizira delavnico o preživetju.

Angelo Valeknborgh rad pribije, da si želi postati MacGyver, ki bi sebe in druge učil preživetja, jasno, s polno ritjo, nedaleč od eko vasi v Mokrem Potoku, ob odrešilni in mikavni civilizaciji.