Na nebu so se zbirali temni oblaki, na Lisci pa kosci, ki še znajo nabrusiti kose ter pljuniti v roke in kositi na star način. Kakšnih petdeset jih je prišlo iz bližnjih in daljnih krajev, vsi pa so se s strahom ozirali v nebo, če ne bo od tam prišla kakšna pošiljka vode. Nebo se jih je usmililo in medtem ko je v sosednjih krajih že deževalo, je Lisco ohladila le majhna rosa, ki je bila kot blagoslov in znamenje, da lahko nadaljujejo s košnjo. Kosci so se razporedili v vrsto in se trudili, da jih kosec, ki je kosil za njimi, ne bi prekosil. To je sramotno, kajti pomeni, da kosec pred teboj prepočasi kosi. Koscem za petami so bile tudi grabljice, ki so mrvo hitro spravile v dolino. Pri tem so jim bili v pomoč možje, ki so travo naložili na posebna nosila, in jo prinašale v dolino. Koscev, med katerimi je bil tudi sevniški župan Srečko Ocvirk, je bilo, kot rečeno, okrog 50, grabljic pa nekaj ducatov. Najstarejši kosec je bil Karel Križnik, najmlajši pa Vid Dobovšek. Najmlajši grabljici sta bili Jana in Kristina Ogrinc, najstarejša pa Marjana Arzenak. Sodelujoči na košnji so prejeli majico organizatorja,

Gospodar Milan Volavšek je nadzoroval košnjo.

Predsednik KTŠD Blaž Jurko in eden od koscev si ogledujeta, kje dežuje.
Košnjo je nadzoroval gospodar Milan Volavšek, ki je poskrbel tudi zato, da grla niso bila presuha. Veliko dela je imel tudi klepač Ivan Selič iz oklice Laškega. Mnogo let je na prireditvi to delo opravljal danes 88-letni Vinko Zalezina iz Orešja nad Sevnico, ki se udeležuje košnje že vsa leta. »Koso moraš znati sklepati,« pojasnjuje, »ker sicer se zvihra.« Nad prireditvijo je navdušen, saj pravi, da je košnja umetnost, poleg tega pa gre za ohranjanje tradicije.
Po košnji sankanje
Ko so grabljice travo spravile v dolino, so vanjo nametali sladkarije za otroke, tako da je bilo v kopici sena pravi živ žav. Živahno pa je bilo tudi na pograbljenem pobočju, saj so se tako mladi kot stari po pobočju sankali na kartonih.
Najviše ležeči travnik v občini so pokosili na roke.
50 koscev se je zbralo na Lisci.
Obiskovalci so si ob tem lahko ogledali razstavo ocvirkovih potic in ocvirkovih puhel ter poizkušali, kdo je v oceno prinesel najboljši jabolčnik. Ocenjevanje jabolčnikov je organiziralo Turistično društvo Boštanj, šlo pa je za laično ocenjevanje, saj so ga vrednotili zgolj obiskovalci. Po njihovem mnenju je najboljši jabolčnik prispevala kmetija Vidmar iz Polane, drugo mesto je osvojil Miran Tanšek, tretjeuvrščeni pa je bil Stane Možič.

Suho je, travnik in grlo.

Grabljice so se urno spustile po bregu.

Brez skupinske ne gre.
Drugače pa je bilo z ocenjevanjem ocvirkovih puhel in ocvirkovih potic, tega je organiziralo Društvo kmetic Sevnica. Predsednik komisije je bil Karli Kozole, članici pa Majda Jazbec in Nika Udovč. Podelili so sedem zlatih, tri srebrna in pet bronastih priznanj za ocvirkove potice ter štiri zlate, osem srebrnih in tri bronasta priznanja za ocvirkove puhle. V vsaki kategoriji so za prva tri mesta podelili tudi praktične nagrade. Po zaključku ocenjevanja je sledila razstava in pokušina ocvirkovih potic in puhl, ki so jo pripravile članice Aktiva žena Breg-Šentjur. Za zabavo je poskrbel ansamel Navihani tris iz Svibnega nad Radečami.