Na mastno nedeljo so zaorali orači

V Halozah so se na včerajšnjo pustno nedeljo, ki ji pravijo tudi mastna, po hišah odpravili tudi njihovi slavni orači. Na prisojnih gričih pokrajine so številni vinogradi, vmes pa so posejane skromne hiše. V zadnjih desetletjih so med temi vinorodnimi griči zrasle sodobne hiše, nastalo je sedem manjših samostojnih občin in ljudje se vračajo v te kraje. Nekoč nerazvite in revne Haloze dobivajo drugačno, lepšo in prijaznejšo podobo. Iz oddaljenih dežel pa se vračajo na domačo zemljo, ki so jo močno pogrešali, tudi običaji, ki so v teh krajih stari in pristni ter povezani s pustnim obdobjem. Lep je ta čas v Halozah, ko se oglasijo korantovi zvonci in zaorjejo orači, ki od mastne nedelje do pustnega torka hodijo od hiše do hiše in voščijo za dobro letino. Njihov čas je omejen le na nekaj pustnih dni, vendar pa njihovo poslanstvo in izročilo še vedno živita, kot sta živela tudi pred desetletji in stoletji.

Kronika zdajšnjega društva oračev se začenja leta 1939. Takrat je Janko Gajšek tudi začel oživljati pustne vragolije. Vse do leta 1967 je s svojo skupino gostoval po bližnji in daljni okolici. Takrat se je skupina podlehniških oračev na pobudo Etnološkega društva Ptuj udeležila ptujskega karnevala, ta nastop pa ji je odprl vrata na številne folklorne prireditve od blizu in daleč.

Podlehniški orači, korant in pokač

Imenitni posnetek

Skupina oračev je sestavljena iz dveh do šestih konjičev, ki imajo na glavi lepo, z zelenjem, s papirnatimi rožami in pisanimi trakovi okrašeno kapo. Oblečeni so v belo srajco, kravato, črne hlače, bel predpasnik, čez ramena pa imajo bogate svilene rute (tehle). Obuti so v visoke usnjene škornje. Vlečejo plug, ki je okrašen z zelenjem, rožami, s trakovi in z zvonci, ter ponazarjajo spomladansko oranje zemlje. »Za plug drži korant orač, za njim gre še skupina od štirih do šestih korantov, ki ponazarjajo brananje,« razložijo v Halozah. »Med njimi sejalec seje pleve in ponazarja setev za dobro letino. Vse to se odvija po taktu pokarjevega biča, seveda po predhodni privolitvi gospodarja. Po običaju jih gospodar in gospodinja pričakata na pragu hiše. Najprej jim dovolita izvesti obred oranja, potem pa sprejmeta voščilo in dobre želje za dobro letino. Z obiskovanjem domačij in oranjem za debelo repo so orači znanilci konca zime in dobre letine. Ljudje bi kar pogrešali, če se ob pustnih dneh ne bi oglasile dobrohotne želje.«

Koranti oračev iz Podlehnika se resda precej razlikujejo od večine korantov Ptujskega in Dravskega polja. Nosijo kožuhe, ki so sešiti iz kož domačih živali, predvsem zajcev. Korantije je po stari fotografiji iz teh krajev izdelal Marko Klinc iz Spuhlje in so resnično prava mojstrovina, gre za imenitni posnetek starih korantovih oprav. Pa čeprav je mojster Klinc samo natančno sledil tradiciji izdelave, ki kaže na izjemno skromnost časov, ko so korantije izdelovali pač iz tistih materialov, ki so bili pri hiši.

Korant je odet v kožuh.

Do fašenka opoldne

Začetki tega običaja niso znani, saj segajo daleč nazaj v zgodovino kraja. Mihael Lozinšek, rojen leta 1900, je pripovedoval, da je sam začel to poslanstvo leta 1910, pred njim pa sta običaj negovala že njegov oče in ded. Na podlagi tega lahko presodimo, da gre za staro tradicijo, ki se je ohranila do današnjih dni. Skupina oračev se izbira in pripravlja že med letom. Takrat se dogovorijo, kdo bo šel po vasi in s kom. Vodja si izbira člane glede na fizično moč, saj je v nekdanjih časih skupina obvladovala svoje območje s fizično premočjo in si s tem zagotovila materialno preskrbo v pustnem času.

Intenzivne priprave na pustovanje pa so se in se še vedno začnejo po svečnici, to je po 2. februarju. Takrat se lahko začne pokanje z gajžlo (na koncu vrvi je pritrjen bič, ki ob zasuku močno poči). Vse do mastne, to je pustne nedelje, so včasih pridno pripravljali opremo, zbirali kože vseh vrst domačih in divjih živali ter šivali kožuhe in kape, izdelovali zvonce iz ostankov vojaških čutar, tulcev ter topovskih granat in drugih materialov. Pripravili so si ježevke – palice, na koncu ovite v posušeno ježevo kožo. Izdelovali so tudi rože iz krep papirja, ki so jih nekateri zaradi boljše obstojnosti tudi voskali. Z njimi so okrasili konjičevo kapo oziroma čako, kot pravijo, in plug.

Njihov čas je omejen le na nekaj dni. FOTOGRAFIJE: Primož Hieng

Sicer pa so že nestrpno čakali na nedeljsko jutro pred fašenkom, ko se je lahko slednjič tudi začelo poslanstvo oračev po vaseh. To poslanstvo lahko opravljajo le od nedelje zjutraj do pustnega torka ali fašenka opoldne, kajti popoldan je rezerviran za posamezne maškare. Tako je bilo v davnini in tako je še danes. Za opravljeno poslanstvo pa so bili tudi tokrat nagrajeni z jajci, klobasami, krofi in denarjem. Gospodar in gospodinja sta orače tako tudi včeraj, tako kot nekdaj, obilno nahranila in napojila. Je pa res, da jim je bil včasih na voljo samo jabolčnik.