Na pogorišču kmetije Bukovnik pod Raduho tudi tri tedne po požaru še vedno diši po požganem. A to je razen nekaj kupov ožganega lesa, napol pogorele stanovanjske hiše in črne zemlje, ki se še vedno dviguje od tal, na prvi pogled edino, kar spominja na tisti strašni dan, ko je najvišje ležečo slovensko kmetijo zajel požar. Ta je uničil skoraj vse, kar so pridne roke ustvarjale desetletja: poleg ostrešja stanovanjske hiše tudi vsa gospodarska poslopja, živino in mehanizacijo. Namesto grozljive tesnobe, ki je prve dni visela nad pogorelo domačijo, med našim obiskom odmeva ropot bagrov in tovornjakov. Tam, kjer je strela v noči na 22. junij uničila skoraj vse, že nastajajo prvi obrisi nove kmetije.
Ostala je samo hiša, a jo bodo tudi porušili. FOTO: Tina Horvat
Na gostoljubni turistični domačiji 1327 metrov nad morjem, kjer gospodari že deveti rod, so pospravili večino ruševin in začeli pripravljati teren, da bodo Bukovnikovi lahko začeli novo poglavje svojega življenja. Ob hiši, ki so jo sicer po požaru za silo zakrpali, a jo bodo vseeno morali porušiti, že stojijo bivalni kontejnerji, ki bodo za nekaj časa postali dom staršev mladega gospodarja Vlada Ošepa, ki je skupaj s svojo življenjsko sopotnico Petro Govek šele pred slabim letom prevzel kmetijo.
Za Vladove starše so že postavili bivalne kontejnerje. FOTO: Tina Horvat
Ko stopimo na dvorišče, se Vlado pogovarja z izvajalci del in usklajuje obnovo, prijazno nas sprejme Petra, ki kljub utrujenosti ne skriva hvaležnosti in optimizma. Šele lani je pustila redno službo v dolini in skupaj z Vladom začela snovati načrte za prihodnost. Potem je prišla noč, ki je vse obrnila na glavo.
Kako lahko pomagate:
– s poslanim SMS-sporočilom SOLIDAREN5 ali SOLIDAREN10 na številko 1919
– z nakaziloma na podračun Občine Solčava: SI56 0110 0600 8362 393, koda namena OTHR, referenca SI99, namen nakazila: POMOČ POŽAR.
– z nakazilom na podračun Karitasa Celje: SI56 0400 1004 6530 307 s sklicem SI00 29353 in namenom nakazila POMOČ POŽAR – KMETIJA BUKOVNIK.
Ni dovolj besed zahvale
»Gremo dan za dnem. Sploh ne morem razmišljati daleč vnaprej, kaj vse nas še čaka, pretežko je. Prvi teden je bil grozen. Takrat smo bili samo veseli, da smo ostali živi. Zdaj smo se toliko pobrali, da lahko delamo naprej,« pripoveduje Petra in pove še, da so trenutno vsi razseljeni, mlada družina z otrokoma živi pri Vladovem bratrancu v Solčavi, Vladovi starši pa so si uredili zasilno bivanje v hiši, ki jo bodo morali kmalu porušiti. Petletni sin in dveinpolletna hči sta dopoldne v vrtcu, Petri in Vladu pa ne zmanjka dela na pogorišču.
Zgorel je tudi zgornji del hiše, v katerem je spala mlada družina. FOTO: Tina Horvat
Ko govori o požaru, večkrat obmolkne. Ko začne pripovedovati o ljudeh, ki so jim priskočili na pomoč, se nekoliko razvedri. »To, kar se je zgodilo po požaru, je neverjetno. Pomagala je vsa Zgornja Savinjska dolina, sosedje, prijatelji, občine, društva, obrtniki, prostovoljci, popolni neznanci, ljudje iz vse Slovenije in celo iz Avstrije. Dobivali smo telefonske klice, sporočila, materialno pomoč, ljudje so prihajali kar sami od sebe. Za to ni dovolj besed zahvale. Če ne bi bilo vseh teh dobrih ljudi, bi lahko samo spakirali in se preselili v dolino. Zaradi njih danes verjamemo, da bomo nekoč spet živeli tukaj,« je hvaležna.
Enako čuti tudi Vladova mama Jelka Ošep, ki je na Bukovnik prišla pred 42 leti. Z možem Vilijemom Ošepom, ki je pred dobrim letom sinu prepustil kmetijo, po požaru kar vztrajata v napol pogoreli hiši, a pove, da se bosta morala vsaj čez zimo preseliti k sorodnikom v dolino. Tudi Jelka kar ne more verjeti, da jim je na pomoč priskočilo toliko ljudi. »Še so dobri ljudje na svetu,« nam pove s solzami v očeh. »Vse življenje ustvarjaš, delaš, gradiš, kupuješ stroje, brez katerih na taki kmetiji ne moreš preživeti, potem pa v eni uri ostaneš brez vsega.«
Katarina Prelesnik: »Dobri ljudje so doslej donirali četrtino sredstev za obnovo kmetije.« FOTO: Tina Horvat
Če se Petra ne bi zbudila ...
Jelka nas popelje v hišo, kjer je vonj po zažganem še močnejši in sledovi divjanja ognjenih zubljev še povsem očitni. Ves zgornji del hiše, prav tam, kjer je spala mlada družina, je uničil ogenj. »Tule je bila spalnica, tu sta uredila otroško sobo,« pokaže prostore, ki so jih že izpraznili, a še vedno kažejo grozljivo sliko nočnega požara.
Ko se spominja tiste noči, še vedno težko najde prave besede. »Ves večer je grmelo. Okoli polnoči sem vstala in izključila elektriko. Ko se mi je zdelo, da se je vreme umirilo, sem šla nazaj spat. Potem pa zaslišim Petro, ki vpije, da gori ... Če se Petra takrat ne bi zbudila zaradi svetlobe ognja, nas zagotovo ne bi bilo več tukaj, verjetno bi zgoreli skupaj s kmetijo,« je prepričana. V nekaj sekundah so pograbili le najnujnejše in zbežali iz hiše, Vlado in njegov oče sta še skušala gasiti z vodo iz hidranta, a je ogenj že preskočil na hišo. »To je bil najstrašnejši trenutek. V trenutku je streha hiše zagorela, tam kjer smo še malo prej spali. Kako je to gorelo! Če ne bi prišli gasilci tako hitro, kot so lahko, bi šla še vsa hiša,« pripoveduje.
Edina preživela domača žival – nemška ovčarka Megi FOTO: Tina Horvat
Posledice požara čuti tudi edina žival, ki je preživela ognjeno stihijo, nemška ovčarka Megi. Jelka pove, da je od požara povsem drugačna kot prej. Da noče jesti in ves čas hodi samo za njo. »Nima več svojega prostora in je čisto zmedena.« Vse druge domače živali – pet krav, štirje prašiči, osel in kokoši so storili strašen konec v ognjenih zubljih, skupaj s hlevi, žago, hladilnico in senikom ter tudi z vsemi traktorji, viličarji, kosilnicami in drugim, kar je prejšnji gospodar Vilijem nakupoval v prejšnjih letih.
Oče in sin sta se tisto noč na vso moč trudila, da bi živino izpustili iz hleva na varno in nato gasila požar, a so Vilijema zaradi opeklin morali odpeljati v bolnišnico, Vlada pa zaradi vdihanega dima k zdravniku. Prav tako je zdravniško pomoč potrebovala Jelka.
Zbrali četrtino denarja za obnovo
Novica o požaru je pretresla vso Slovenijo, na občini Solčava pa niso izgubljali časa in so takoj odprli račun za zbiranje pomoči družini, ustanovili gradbeni odbor, pomagali usklajevati obnovo, družini pomagali pri iskanju začasne nastanitve, zagotovili bivalne kontejnerje ter prevzeli koordinacijo pri evidentiranju donacij in številnih postopkih, ki spremljajo tako veliko obnovo.
»Naš cilj je, da bo družina čim prej spet dobila dom, hlev in možnost za normalno življenje ter kmetovanje. Odločitve seveda sprejemajo sami, mi pa jim stojimo ob strani pri vsem, kar potrebujejo,« nam pove županja občine Solčava Katarina Prelesnik, ki se nam pridruži na pogorišču. Za osnovno obnovo domačije in ponovni zagon kmetije bo po približnih ocenah potrebnih približno dva milijona evrov, doslej pa so zbrali približno četrtino potrebnega denarja. Zato občina še naprej zbira finančno pomoč, pa tudi material in storitve obrtnikov ter podjetij.
Požar je s hleva preskočil tudi na hišo. FOTO: Gasilci Črna na Koroškem
»Po poplavah pred tremi leti smo že spoznali, kako dobri znajo biti ljudje, ko se nekdo znajde v stiski. Tokrat nas je solidarnost znova ganila. Pomagajo posamezniki, podjetja in občine iz vse Slovenije, čeprav imajo danes skoraj povsod tudi svoje težave – od toče in suše do požarov,« pravi Prelesnikova in poziva ljudi, naj še naprej pomagajo družini Ošep.
Da bi se zbralo čim več finančnih sredstev za obnovo kmetije, občina Solčava že to nedeljo pripravlja dobrodelni koncert, jeseni športni dogodek v Lučah, decembra pa še dobrodelni dogodek v Mozirju. »Zbranega je bilo ogromno denarja, a pot je še dolga. Družini bomo stali ob strani toliko časa, dokler ne bo spet imela zagotovljenih osnovnih pogojev za življenje in kmetovanje. Če nam bo to uspelo v dveh letih, bomo zelo zadovoljni,« sklene županja.
