Med člani Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) niso samo pogumni prostovoljci, ki se vedno odzovejo na klic na pomoč in pomagajo ljudem, ki se v gorah znajdejo v stiski. Pomagajo jim tudi štirinožni kosmatinci. Kar 34 pasjih smrčkov pomaga slovenskim gorskim reševalcem pri iskalnih in reševalnih akcijah in 19 od njih je v sredo na letališču v Lescah in pri bližnji cerkvici sv. Petra s svojimi vodniki pridno treniralo za helikoptersko reševanje. »Ja, naše pogumne štiri tačke si upajo tudi v helikopter in se z vodnikom gorskim reševalcem spustiti na teren, kjer jih čaka zahtevno iskanje ponesrečencev,« so nam ponosno povedali na GRZS.
Kosmatinci so pripravljeni!
Član Gorske reševalne službe (GRS) Radovljica
Grega Brajnik, sicer namestnik predsednika komisije za reševanje izpod plazov pri GRZS in tudi vodnik reševalnega psa, nam pove, da helikoptersko reševanje zahteva od reševalnega para, torej od vodnika in njegovega psa, kar precej vaje. »Pes se mora navaditi na hrup in na delo s helikopterjem, zato smo trenirali osnovne
Kosmatinci so pridno trenirali za helikoptersko reševanje. FOTO: Jurij Jeršin/GRZS
vaje, kako se vstopa v helikopter in izstopa iz njega, kako je med vožnjo in nato, kako se dela na terenu s ponesrečencem.«
Kužki in vodniki so se odlično izkazali in so torej pripravljeni na prihodnje izzive. Grega Brajnik pojasni, da se je delo za reševalne pse v zadnjih letih precej spremenilo. »Včasih so nam pomagali predvsem pri iskanju v plazovih, zdaj pa je teh nesreč manj in nam prav pridejo predvsem pri iskanju izgubljenih ljudi. Tako smo pred 14 dnevi iskali mladega fanta, ki je šel teč na Stražo pri Bledu in padel čez skale. Če ga ne bi našel policist, bi ga pet minut pozneje zagotovo eden od reševalnih psov.«
Mobitel akcije
Občutno narašča tudi število intervencij gorskih reševalcev, ko se pohodniki v gorah ali v gozdu ne poškodujejo, ampak se samo izgubijo. »Prejšnji teden smo imeli kar tri takšne izgubljence, mi jim rečemo kar mobitel akcije. Dva od njih sta v močnem dežju zašla med nabiranjem gob na Pokljuki. Ti novodobni pohodniki sicer ne obvladajo hoje po terenu, večinoma pa znajo poslati koordinate s telefonom, in največkrat jih moramo mi samo iti iskat in jih pripeljati do glavne ceste ali avta,« opisuje, kako gorski reševalci postajajo iskalci.
Ibor rešil Marjana izpod plazuŽe dobra tri stoletja pasji kosmatinci nadvse uspešno pomagajo pri iskanju in reševanju ljudi. Okoli leta 1700 so švicarski menihi na prelazu Svetega Bernarda začeli z dobrodušnimi psi, ki se jih je prijelo ime bernardinci, iskati izgubljene popotnike. Kar daleč v zgodovino sodi tudi zgodba o enem prvih Slovencev, ki ga je izpod plazu rešil pes. Leta 1987 je tržiškega alpinista Marjana Grosa nad Kofcami pod Velikim vrhom zasul plaz, in še preden so do njega prišli gorski reševalci, ga je že našel pes Ibor, ki je bil po naključju v bližini s svojim lastnikom, tudi gorskim reševalcem Janezom Kavarjem.
Za reševanje v gorah so najbolj primerni srednje veliki psi, ki so dovolj vztrajni in učljivi. Sicer bi lahko naučil vsakega psa, še pove Brajnik, a za najboljše so se v zadnjih letih izkazali avstralski in belgijski ovčarji ter border collieji.
19 reševalnih psov je opravilo trening.
Tudi sam ima triletno avstralsko ovčarko Evi in skupaj se ves čas izobražujeta in pripravljata na reševanje v gorah. »Vsak reševalni pes mora najprej opraviti tri stopnje usposabljanja, da dobi naziv reševalni pes, nato pa mora vsako leto opraviti tudi licenčni preizkus, da sploh lahko opravlja svoje delo,« sklene gorski reševalec.
Trening pasjega reševanja je potekal na letališču Lesce. FOTO: Jurij Jeršin/GRZS
Pes se mora navaditi na hrup in na delo s helikopterjem. FOTO: Jurij Jeršin/GRZS
