Na Tartinijevem trgu dvojni umor, zločincev niso prestrašili niti s sekanjem udov (FOTO)

Nad očarljivim Piranom je beneška zastava vihrala skoraj pol tisočletja. Marsikaj o dogajanju pred tem časom, med njim in tudi pozneje vemo predvsem po zaslugi tamkajšnjih prizadevnih arhivarjev. V mestnem arhivu tako najdemo dokumente od tistih o politični iznajdljivosti Pirančanov pri prehodu pod Benetke pa do zapisov, ki jih lahko imenujemo kar piranska mala nočna kronika. Ti bi bili za današnje kriminalce, sodnike in politike gotovo še vedno nadvse poučni.

Ona z vedrom, on s kamnom

Leta 1380 je imel Piran skoraj 30 tabern in oštarij, kjer so se opijali, kockali in tudi pretepali vsi sloji. Tam so se zbirali potepuhi, solinarji, rokodelci, občinski uradniki, ugledni meščani in tudi prodajalke ljubezni, meretrices, kot so jim rekli. Ob prebiranju več kot 500 let starih arhivskih zapisov je težko verjeti, koliko pretepov, tatvin, vlomov in naročenih umorov se je zgodilo skoraj vsak dan.

Občinska blagajna se je na račun denarnih kazni dobro polnila, zločincev pa niso prestrašile niti kazni s sekanjem udov. Tako na primer izvemo, da se je v Piranu na božični večer davnega leta 1302 na današnjem Tartinijevem trgu zgodil dvojni umor. Po prepiru in nato pretepu sta neznanca s krajšimi meči ubila dva domačina višjega stanu in takoj pobegnila. Piranski sodnik, ki je obravnaval primer, je zapisal, da ju niso izsledili in da sta pozvana, da se zglasita ter povesta vse v svojo obrambo. Ker ju ni bilo, ju je obsodil v odsotnosti. In kazen: »V kolikor se ju ujame, se ju obesi do smrti,« se je glasila obsodba.

Leta 1386 sta Johannes in Filip sedela na klopci pri vodnjaku na Marčanah, ko je tja prišla po vodo mična služkinja Margerita. Filip je stegnil roko, da bi jo klofnil po zadnjici, a je ni dosegel. Margerita je zato zamahnila z vedrom, a je z njim zadela Johannesa. Ta je pograbil kamen in jo dvakrat udaril. Na sodišču so odločili, da Johannes ni nič kriv, a da bi se moral takega dejanja vzdržati. Margerita je plačala pet liber kazni, Johannes pa eno libro. Jurij iz Brestovice je ob dveh ponoči skrivaj stopil v hišo gospoda Francisca Petronija, od koder je vzel kol in se odpravil pred piranske zapore, da bi rešil prijatelja iz Buj.

»Vest o dogodku je prišla do naših ušes, in kar smo izvedeli, da je resničen, se ga, da bi bila kazen opomin drugim, obsodi na sekanje leve roke in izgon iz Pirana za eno leto. Če se vrne prej, naj se mu odseka še drugo roko in naj se ga spet izžene. Zapor je hiša pravice in kdor ruši zapor, ruši tudi pravico,« se je glasila sodba. Pomočnik piranskega krojaškega mojstra, zapisan kot Johannes dictus Janes sclavus iz Ljubljane, pa je leta 1383 z nožem zabodel potepuha in mu povzročil hujšo rano. Obsojen je bil na 25 liber kazni občini in dodatnih pet liber za zdravniško oskrbo žrtve.

Gradivo zazidal

Dokumenti dokazujejo, da je piranski arhiv pravi zaklad. Danes deluje kot piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper in letos praznuje 70 let. Obletnico so zaznamovali tudi s predstavitvijo priložnostne poštne znamke, ki je nastala v sodelovanju Pošte Slovenije, Občine Piran, Pokrajinskega arhiva Koper – enote Piran ter Mitje Jančarja, predsednika Filatelističnega in numizmatičnega društva Hippokampos Piran. Začetki arhivske dejavnosti pa segajo še dlje. Leta 1877 je bil namreč ustanovljen tako imenovani Stari mestni arhiv, ki je deloval kot oddelek takratne mestne knjižnice. V njem so hranili srednjeveško gradivo komune Piran, med najdragocenejšimi dokumenti pa mestne statute, vicedominske knjige, notarske listine in oporoke.

»Zasluga, da se je gradivo ohranilo, gre predanim arhivarjem, kot sta bila prvi arhivar, grof Stefano Rota, in knjižničar Domenico Petronio. Ta je med drugo svetovno vojno dragoceno gradivo zazidal oziroma skril pod stopnišče mestne hiše in s tem preprečil, da bi zapustilo Piran,« pojasnjuje višji piranski arhivist Matej Muženič. Temu dodaja: »Kljub selitvam in prostorskim izzivom arhiv ostaja živa ustanova – varuh zgodovine, ki danes hrani tudi digitalne zapise in se sproti prilagaja izzivom časa.«

Politično pretkani

Najstarejše gradivo arhiva sega v leti 1173 in 1187, prepisi pa celo v leti 1036 in 1041. Posebno dragocena je papeška listina iz leta 1187 – najstarejša bula na današnjem slovenskem ozemlju. Nadvse pomemben je tudi v celoti ohranjen mestni statut Pirana iz leta 1307. S predhodnimi statuti dokazuje, da je bil Piran prvo mesto na današnjih slovenskih tleh, ki je vse pravne norme uzakonilo v enotnem dokumentu.

Predaja Pirana Benetkam se je zgodila 26. januarja 1283 z vdanostno listino. Upokojeni piranski arhivar Marjan Rožac pojasnjuje: »Piran ni imel druge izbire. Obkrožen je bil z beneškimi posestmi, zato so Pirančani politično pretkano namesto spopada z njimi Benetke prosili za zaščito. S tem so dobili mir, relativno samostojnost in pozneje celo naziv Benetkam zvestega mesta.«

Arhiv hrani tudi gradivo številnih pozneje ukinjenih podjetij, kot so bili Rudnik Sečovlje, Ladjedelnica Piran in Jadranka Piran. Med zbirkami so sodni in šolski zapisi, dokumenti o solinah, gradivo pomembnih piranskih rodbin (Tartini, Gabrielli), načrti, plakati, prospekti, fotografije in razglednice. Na osnovi gradiva so nastala številna zgodovinska dela, razprave, diplomske in doktorske naloge ter razstave. Tako na videz mrtvo arhivsko gradivo živi naprej in ga lahko z zanimanjem spoznava tudi širša javnost.