Najprej kulturni šok, 
potem še domotožje

Na Novi Zelandiji, kjer je zdaj poletje in nas iz naše perspektive prehitevajo za dvanajst ur, že nekaj časa prebiva tudi Slovenka Alenka Abazovič. S partnerjem sta izbrala to oddaljeno deželo, ki ponuja dobre možnosti za doktorski študij geografije, v prihodnje pa upata, da bo tudi pravi izziv za poklicno ustvarjalnost.

»Nova Zelandija se je zdela izjemno eksotična. Presenetilo me je, da praktično ni avtocest ali potniških železniških povezav, pa tudi da v supermarketu blagajničarke zložijo izdelke v vrečke in te vprašajo, kako si. Ko radovedni domačini slišijo tvoj naglas, vedno vprašajo, od kod prihajaš. Večino leta hodijo tu v natikačih ali celo bosi,« pripoveduje sogovornica, ki se je počasi navadila na nov način življenja, študij, raziskovalno delo.

Več kot 200 Slovencev

To je zdaj pretežno usmerjeno v geografijo, pred tem, še med študijem na ljubljanski univerzi, pa se je pod mentorstvom prof. Jerneja Zupančiča posvetila raziskovanju slovenskega izseljenstva na Novi Zelandiji. Za to je tudi prejela nagrado vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Do tedaj bolj ali manj neraziskano tematiko je podrobno proučila od zgodnjih izseljenskih valov do današnjega priseljevanja. Kot ugotavlja, se je množično izseljevanje Slovencev v Oceanijo začelo po drugi svetovni vojni. Največji val slovenskega priseljevanja je Avstralija prejela pred letom 1971, Nova Zelandija pa po 1990. Na Novi Zelandiji tako zdaj živijo 204 ljudje, rojeni v Sloveniji. Njihovo število se nenehno povečuje in v zadnjih petih letih je prejelo stalni vizum približno 80 Slovencev. Priseljeni novozelandski Slovenci se družijo v glavnem v družinskih krogih in neformalno na dan državnosti, leta 2011 pa so tudi ustanovili društvo Triglav. Največ Slovencev sicer živi v Aucklandu, Christchurchu in Wellingtonu. Nepremičnine so precej drage, kakovost gradnje pa bolj slaba. Sveže sadje in zelenjava ter meso, čeprav njihove pridelave, so precej dragi in ne ravno vrhunske kakovosti; najkakovostnejše češnje namreč izvozijo na Tajvan, v ZDA in Avstralijo, teletino v ZDA, jagnjetino v Evropsko unijo... Močno se pozna vpliv britanske kulture in poceni azijske kulture vzemi s seboj.

Visoke šolnine

Študenti, ki plačujejo visoke šolnine, dobijo državno posojilo in ga morajo ob zaposlitvi vrniti. Služb je precej, geografskih zagotovo vsaj po sto na leto po vsej državi. Zaposleni imajo veliko pravic in delovno okolje se zdi bolj sproščeno, delodajalci pa morajo dati prednost državljanom in prebivalcem, ki imajo stalne vizume. Maorski prebivalci imajo svojo volilno listo in svoje predstavnike v parlamentu ter svojo stranko. Po izvoru so potomci Polinezijcev, zaradi slabih delovnih navad je precej brezposelnih in imajo zato slabši socialni položaj, vendar si država prizadeva vzdrževati videz dvokulturnosti, maorski jezik pa je tudi uradni jezik, poleg angleščine.

Sogovornica pravi, da je komunikacija na fakulteti precej bolj sproščena kot v Sloveniji. Profesorji imajo vedno odprta vrata za pogovor, pogosto pa tudi organizirajo skupna druženja, kot so pikniki in kosila.

Mikavne terenske raziskave

»V podiplomskem študiju sem se usmerila v raziskovanje obalnega reliefa in procesov, kjer se posvečam predvsem terenskemu delu, ki ga financira univerza.« Sicer pa je zanimivo raziskovati razlike med Novo Zelandijo ter relativno bližnjimi Avstralijo in dvema novozelandskima otokoma na jugu. Podnebno je Avstralija veliko toplejša in manj deževna od Nove Zelandije, vendar zaradi obširnih puščavskih območij redkeje poseljena. Tu praktično ni strupenih živali, reliefno pa je veliko pestrejša.

V prostem času se je želela s partnerjem ukvarjati s pohodništvom, na katero so Novozelandci zelo ponosni. A ugotovila sta, da so pohodniške poti večinoma prezahtevne in niso optimalno vzdrževane. Zaradi padavin in nakopičenih blatnih naplavin je mnogo od njih težko prehodnih in tudi precej nevarnih. Se pa zato z veseljem enkrat do dvakrat na leto odpravita v Oceanijo na tropski dopust ali na kratek oddih v notranjost države. V treh letih, odkar se je odselila iz Slovenije, je bila doma le enkrat, pa še takrat je bil obisk povezan z akademskimi obveznostmi v Franciji.

Odprti do priseljencev

Nova Zelandija je zelo odprta do priseljevanja. S poklicnimi vizumi išče priložnosti na tem koncu sveta približno 25.000 ljudi na leto, nekako tretjina je družinskih in manj kot deset odstotkov humanitarnih. Slovenci smo malo prikrajšani, saj je treba skozi dolge in drage procese potrjevanja izobrazbe. Tudi zadostno poznavanje angleškega jezika je lahko problematično za koga, ki ga le redko uporablja. Za mlade Slovence so se vrata odprla aprila 2010, ko je začel veljati medvladni dogovor o programu delovnih počitnic, ki omogoča ljudem med 18. in 30. letom enoletni obisk ter jim dodeljuje tudi pravico do začasne zaposlitve. Poleg tega ponujajo še številčno zelo omejen vizum silver fern, ki omogoča devetmesečno iskanje zaposlitve izobraženim ljudem med 20. in 35. letom starosti.