Najprej so ga zabodli,
 zdaj premaguje raka

LJUBLJANA – Ob srečanju z abrahamom je Dušan Volmut spisal svojo prvo knjigo. Zgodbo svojega življenja. Ko jo je javnosti prvič odgrinjal v Trenutku resnice z Jonasom Žnidaršičem, je slednjega tako prevzela, da je celo pozabil ugotoviti, da je gost na vročem stolu osvojil 5000 evrov. Dušan ga je sam prijazno spomnil.

Knjiga z delovnim naslovom Rakova pot je napisana. Predstavil nam jo je na onkološkem inštitutu, v dnevni sobi oddelka za zdravljenje malignih limfomov. Njegov je Nehodgkinov: »Pri mojem raku, ki so mi ga odkrili pred štirimi leti, pravijo, da je razvoj nepredvidljiv. Lahko odidem že letos ali živim še 15 let. Sam pravim, da jih bom še 20.«

Nož, pljučnici, limfom

Dušan se je rodil v Murski Soboti mami iz Ižakovcev in očetu iz okolice Prebolda. Bil je živahen, športno navdahnjen otrok: »Nonstop v gibanju. Šest let sem igral nogomet s pionirji Mure, potem sem prešel k rokoborbi v grško-rimskem slogu in postal republiški prvak. Po vojaščini sem opustil šport. Pri 24 sem se poročil, pri 26 dobil sina, pri 41 se ločil. Od tam naprej živim sam, se pravi s sinom.«

S sinom sta živela v Ankaranu: »Tedaj sem delal v Trstu, na črno. Pripravljali so mi papirje, da bi me redno zaposlili. Sosed je vsak dan na stopnišču gnjavil sina. Stopil sem k njemu na pogovor. Potrkal sem, odprl je vrata in že mi je v vrat zletel nož. Nagonsko sem si ustavil krvavitev, ko sem stisnil vratno veno. Tako sem si rešil življenje. On je bil pozneje obsojen za poskus umora, nato spoznan za neprištevnega in je končal, se mi zdi, v Polju.«

Dve leti in pol zatem so Dušanu odkrili raka: »Tisti napad, pravijo, da ni bil vzrok. Jaz pa še zmeraj menim, da neka povezava tu je. Bil je grob poseg v moje telo, ki sta mu sledili hudi pljučnici, kar naj bi bili prvi znamenji limfoma. Ne vem. Kdo ve?«

Spoznati sebe, razumeti svojca

Sledili so črni časi. Dejstvo, da ni podjetja, ki bi zaposlilo bolnika z neozdravljivim rakom, Zpizove invalidske komisije ni ganilo: »Ko so mi drugič odklonili, bilo je po tretji kemoterapiji, sem zapadel v hud šok. Od nameravane protestne gladovne stavke me je odvrnil dr. Jože Magdič, psihiater iz Rakičana pri Murski Soboti. Pomagal mi je z nasvetom, s pogovorom, pogovarjala sva se kot prijatelja, ne kot pacient in zdravnik. Ohladil sem se, vso zadevo premislil, nato pa stopil na delovno in socialno sodišče, ki je pristojno, po pravico. Delalo je dokaj hitro, tudi Zpiz je na koncu popustil in mi priznal pokojnino od datuma, ko me je komisija prvič odklonila.«

Bolnikom v podobno težkih situacijah, če bi se mu oglasili, bi Volmut želel pomagati z nasveti tudi glede premagovanja bolezni: »Pravijo, da v nesreči spoznaš prijatelja, v bolezni pa sebe. Velika napaka mnogo bolnikov je prav ta, da ne prisluhnejo sebi. Ob bolniku opažam ogromno svojcev, ki so še bolj pretreseni kot oboleli in mu oddajajo negativno energijo. Če že svojci ne razumejo bolnika, naj vsaj bolnik razume svojca. Ko usvoji to tehniko, mu bo lažje.«

Volmut bi svojo zgodbo rad predstavil tudi na srečanjih po knjižnicah, društvih in drugod: »Vesel bom vseh, ki se bodo oglasili na moj elektronski naslov pomoc12@gmail.com. Za knjigo pa iščem založbo. Ne bi maral, da bi jo zgolj postavila na polico, ampak si jo zamišljam z dobrodelno noto – podporo socialno šibkim bolnikom, predvsem otrokom.« Na centru za socialno delo ni bilo nič, za vse skupine si kaj našel, za resno bolnega človeka pa prav nič omembe vrednega.

Rak pretrese do temeljev

Psihiater dr. Jože Magdič je Volmutovi knjigi na pot med drugim zapisal: »Kot zdravnika pa me je prerasel na področju njegovega odnosa do življenja. Da se razumemo, Dušan je zmogel svojo bolezen, raka, predelovati brez psihiatrične pomoči. V preteklosti sva se srečevala kot vsakdanjika, ne torej kot zdravnik-pacient. Bil je zanimiv sogovornik. Nisva imela psihoterapevtskih pogovorov, čeprav sem čutil, da Dušan potrebuje kontakt. V osnovi pa se je z rakavo boleznijo soočal sam. Rak ima svoj odnos tudi do duše in obratno. Bolnika spomni na minljivost tega sveta, življenja. Človeka pretrese do temeljev. Dušan ni obupal. Zavedam se, da je bila njegova duševna stiska globlja kot sicer, saj je bil ob njem mladoletni sin.« Sklene takole: »Dušan torej bralcu daje dosti vsebin za razmišljanje, pa tudi za osebnostno dozorevanje. Čestitam mu, da se je zmogel zbrati in napisati to knjigo, katere vsebina bo za marsikoga psihoterapevtsko zdravilo. Dušan ni obupal, živi in ima tudi poganjke za socialno okrevanje.«