Piranska regata starih bark ostaja eno najbolj posebnih srečanj pomorske dediščine pri nas. Ko se v mandraču zberejo stare lesenjače s pisanimi jadri, zadiši po lesu, katranu, soli in nekih drugih časih. Po obdobju, ko so bile take barke vsakdan obale, danes pa jih rešujejo predvsem zanesenjaki, ki svoji ljubezni do morja namenjajo ure dela, znanje, živce in seveda lasten denar.
Obesili zastavo
Letošnja že 48. regata Društva ljubiteljev starih bark Piran je znova pokazala, da ta dediščina še živi. Nanjo je bilo prijavljenih 39 bark, od tega kar 16 slovenskih, ostale pa so prišle predvsem iz Italije in Hrvaške ter ena iz Avstrije. Skupni zmagovalec je bila italijanska jadrnica Nababbo IV, toda v Piranu rezultat nikoli ni v ospredju. Pomembnejše je tridnevno druženje ljudi, ki še razumejo dušo lesa in vetra. Prav letos pa ima regata še poseben pomen, najstarejša slovenska registrirana barka Stari maček namreč praznuje častitljivih 120 let. Njen dolgoletni skrbnik in predsednik Društva ljubiteljev starih bark Piran Janez Šabec priznava, da so ga prijatelji letos res ganili. »Kolegi iz društva so mi skupaj z vsemi udeleženci naše majske regate starih bark naredili ganljivo presenečenje. Pripravili so pravo vzdušje s pomorskimi zastavami, ki so mi jih pripeli na jambor. Med njimi je bila tudi posebna zastava za 120 let Starega mačka. Obesili so jo, ne da bi vedel. Bilo je veliko slavje, lepo, vsi smo praznovali na pomolu. Radostno je bilo za navtike, domačine, turiste, mojo družino in seveda najbolj zame. Celo torta ni manjkala,« pripoveduje Šabec.
Barke so njihovemu času primerno pospremili člani piranskega društva Anbot. FOTOGRAFIJE: Igor Mali
Ovce na pašo
Njegov Stari maček je mnogo več kot le barka. Zgrajen je bil leta 1906 na Murterju in je desetletja služil ribičem in prevoznikom po Dalmaciji. Z njim so vozili olje, kamen, celo ovce na pašo po Kornatih. Pred desetletji je tam že skoraj propadel, potem pa ga je Šabec rešil, pripeljal v Piran in mu vrnil življenje. Danes je simbol slovenske pomorske dediščine. Čeprav leta prinašajo svoje omejitve, bo lepo vzdrževani Stari maček kmalu znova odjadral na regato v Rovinj. »Na kakšne daljše dopustniške plovbe z ženo ne greva več. Za to sva že prestara. Greva pa še vedno na bližnje regate in med prijatelje ter seveda skrbiva za Starega mačka,« pravi Šabec.
Pomol je ob barkačah popestrilo devet piranskih starodobnih avtomobilov.
Dogajanje med regato je bilo tudi letos nekaj posebnega. Na pomolu so se lesenim barkam pridružili še starodobni avtomobili z Obale, obiskovalci so okušali pršut, sir in med drugim seveda brodet, ki so ga Pirančanke malo bolj začinile, da je pijača bolj stekla. Veter je poskrbel za idealne jadralne razmere. Poseben gost je bil beneški umetnik Livio De Marchi, svetovno znan po lesenih skulpturah, ki je v Piran prijadral s svojo barko, regato pa odjadral na sinovi jadrnici. Najstarejši udeleženec je bil 89-letni jadralec Gianni Gomizelj, ki bo letos dopolnil 90 let. Jadral je skupaj s hčerko Anjo.
Seveda ni manjkala 90-letna elegantna jadrnica Galeb baletnikov svetovnega slovesa Pina in Pie Mlakar, za katero skrbi Pomorski muzej.
Le dve društvi
Med barkami so prevladovale italijanske lesenjače, nekateri zanesenjaški obiskovalci pa so v Piran pripotovali celo brez bark in samo zato, da bi se znova srečali s prijatelji in obudili spomine na stare čase. A čeprav so bili prizori v mandraču romantični, je realnost precej manj idilična. Lesene barke izginjajo, z njimi pa tudi znanje starih mojstrov. V Sloveniji delujeta le piransko in izolsko društvo, ki se resneje ukvarjata z ohranjanjem starih bark. Večina plovil propada na suhem, obnove pa so tudi za piranski pomorski muzej izredno drage in zahtevne. Prav zato je delo Društva ljubiteljev starih bark Piran toliko pomembnejše. Ne gre samo za regato in lepo kuliso za turiste. Gre za ohranjanje pomorske identitete države, ki ima morje.
Najstarejši jadralec Gianni Gomizelj, ki bo letos dopolnil 90 let, je na regati jadral skupaj s hčerko Anjo.
Člani društva barke obnavljajo sami, si med seboj pomagajo, prenašajo znanje in skrbijo, da se stare tehnike ladjedelništva ne izgubijo povsem. Organizirajo srečanja, regate in predstavljajo dediščino mladim generacijam. A podmladka je malo. »Tako kot naše barke se staramo tudi člani društva. Mladih zanesenjakov je vse manj. Z njimi pa izginja tudi znanje,« opozarja Šabec.
Skrbnik Starega mačka Janez Šabec priznava, da so ga prijatelji ob 120-letnici plovila res ganili.
Skoraj v razrez
Veliko pove tudi zgodba slovenske ladje Laho. Zgrajena je bila leta 1903 na Nizozemskem, kar pomeni, da je danes stara kar 123 let in celo starejša od Titanika. Dolga je 37 metrov, najprej je služila kot delovna ladja, danes pa velja za eno najstarejših ohranjenih civilnih ladij na slovenski obali. Sprejme lahko 150 potnikov. Na Hrvaškem so se že skoraj lotili njenega razreza, ko se je njenega reševanja lotil poslovnež, pomorec, poznavalec starega ladjarstva in zagretež za piransko dediščino Gašpar Gašpar Mišič. Gre za projekt zanesenjaka, ki želi rešiti pomemben del pomorske dediščine, vendar se srečuje s številnimi formalnimi in drugimi težavami.
Našlo se je tudi kaj za pod zob, pršut, sir in nekoliko bolj začinjen brodet.
Medtem ko številne marine in mandrači pokajo po šivih zaradi sodobnih plastičnih plovil, za zgodovinske barke pogosto ni prostora. Prav to številni ljubitelji starega pomorstva razumejo kot simbol odnosa države do lastne pomorske identitete: po eni strani govorimo o turizmu, avtentičnosti in mediteranski tradiciji, po drugi pa barke, ki so dejanski del zgodovine tega prostora, pogosto životarijo brez sistemske podpore.
Lesenjače in jadra so vrnili Piranskemu zalivu podobo nekdanjih dni. FOTO: Igor Mali
Premalo posluha
Laho bi lahko postal pomemben del žive pomorske dediščine slovenske obale, vendar se zatika že pri najbolj osnovnem vprašanju priveza, njegovi namestitvi in širši podpori. Medtem ko številni govorijo o pomorski identiteti Slovenije, se zdi, da za konkretne projekte pogosto zmanjka posluha, prostora in sistemske pomoči. Mišič že dolgo opozarja, da brez sodelovanja države, občin, pristaniških upravljavcev in pomoči zakonodaje takšna plovila težko preživijo. Prav zato številni ljubitelji starih bark zgodbo Laha vidijo kot simbol odnosa do naše pomorske dediščine. Pri njej je veliko lepih besed, a premalo dejanskega prizadevanja, da bi takšne barke res ohranili za prihodnje generacije.
Torta za 120. rojstni dan Starega mačka FOTO: Igor Mali
Piranska regata ostaja edinstvena tudi širše v Jadranu. Ne gre za elitno navtiko, ampak za srečanje ljudi, ki jih povezujeta ljubezen do morja in spoštovanje tradicije. Ko pisana jadra zapolnijo Piranski zaliv, mandrač za nekaj dni znova postane podoben staremu pristanišču z razglednic. Turisti obstanejo, domačini se ustavljajo ob barkah, med posadkami pa se pletejo prijateljstva, ki trajajo desetletja. In prav zato Stari maček pri svojih 120 letih ni le stara barka. Je opomnik, da dediščina živi samo toliko časa, dokler zanjo skrbijo ljudje.
