Članek Slovenskih novic Francu spremenil življenje! Preverite, zakaj

21. decembra je 79. rojstni dan praznoval Franc Troha iz Stare Oselice, kraja, ki meji na Škofjo Loko in Idrijo. Prav na vrhu hriba, ko se izpoje gozdna pot, namreč stoji njegova hiška, ki je bila ob našem prvem obisku decembra 2019 nastlana z ogromno nepotrebne šare in tudi obdana z njo. Takrat smo ga obiskali, ker se je ustrašil, da mu bodo zaradi nekega majhnega dolga zarubili hišo, po objavi članka pa je dobrodušnež, ki ga dobro pozna tako rekoč celotna Poljanska dolina, doživel neverjetno podporo bralcev, ki so mu pomagali na različne načine.

Dotrajana oprema

Medtem ko nam je takrat v sobici, kjer ni bilo prostora tako rekoč niti za vžigalico, kjer so se na žici na stropu sušila njegova oblačila, kavč, na katerem je spal, pa je bil tako dotrajan, da bi lahko boljšega našli celo v najslabšem zavetišču za brezdomce, kuhal čaj, je pripovedoval, da je vse življenje zelo aktiven. Bil je pri gasilcih, avtomehanikih, radioamaterjih in gobarjih, v planinskem društvu, svetu krajevne skupnosti, sodeloval pri pripravi prireditev. »Pomagam, kjer lahko in kjer jim prav pridem,« je razlagal, medtem ko nam je ponosno pokazal medaljo, ki so mu jo daljnega leta 1977 odpremili iz beograjske pisarne odlikovanj predsednika republike. »To medaljo sem dobil od maršala Tita,« je z nasmehom, ki kljub težkim časom ne izgine z obraza, pojasnil Troha.

Takole nastlano bivališče je imel Franc Troha, preden so gasilci in ostala skupnost zavihali rokave in mu dom prenovili.

Gasilci zavihali rokave

Vedno je bil pripravljen drugim priskočiti na pomoč.

Obiskali smo ga tudi leto pozneje, ko nas je pričakal na izčiščenem dvorišču, v hiški pa se je vse svetilo od čistoče in novih stvari. »Ja, moji gasilci so vse to naštimali. Zamenjali so mi laminat, postavili nova vrata, dnevni regal, nov pult v kuhinji, novo kuhinjsko mizo, tudi tistega starega štedilnika ni več,« je veselo razlagal. Franc živi sam, družbo mu dela pes Bobi. Po objavi našega članka so mu na pomoč priskočili lokalni gasilci, ki so mu uredili bivališče in ga opremili, Kmetijska zadruga, Karitas, Rdeči križ Škofja Loka, ki mu je pokril zaostale položnice, Polikom Škofja Loka, pa Pošta Slovenije, ki mu je pokrila limit. Lyons club Škofja Loka mu je nakazal 3000 evrov, ekipa Radia 1 je nakazala štiri tisočake.

»Najbolj pa sem res bil hvaležen vsem posameznikom, ki so se odzvali,« je še danes hvaležen Troha. »Vse imam zabeleženo, 55 jih je bilo, 55 jih je poslalo pismo s kakšnim evrom v njem. Če omenim enega, bi morali vse, toliko jih je. Skupno se je zbralo okoli 3000 evrov,« pojasnjuje.

Troha je namreč človek, ki se je vse življenje le razdajal. Je dobitnik bronastega občinskega priznanja, zaradi pridnosti in prijaznosti je bil leta 1999 izbran za najboljšega poštarja Gorenjske, poleg tega je bil leta prizadeven gasilec, za to, da je gotove smrti iz ognja rešil dva otroka, je prejel tudi medaljo PGD Škofja Loka in gasilsko odlikovanje.

Zdaj skrbi, da je njegov dom urejen.

Kupil si je avto

Ko ga vprašamo, kako danes preživi s svojo pokojnino, pravi, da nekako gre. »Ker za vsak premik potrebujem avto, sem kupil opel corso za 8500 evrov, zdaj plačujem 200 evrov kredita. Je pa ravno na popravilu, ker se je človek, ki me je prehiteval, peljal preblizu meni in mi je utrgal stransko ogledalo. Ko poplačam vse položnice, mi ne ostane kaj prida, a zame je dovolj,« je skromen. »Vas kdo obišče?« me zanima. »Pridejo sosedje, sam se težko premikam. Noge me matrajo, zato uporabljam berglo. Do Loke se še peljem, ko grem iskat hrano zase in za psa, dalj pa ne več. Te dni moram v Loko, ker imam kar precej starih oblačil, ki jih ne nosim, pa bi jih rad podaril,« pravi nekdanji poštar.