Branko Roglić je ustanovitelj Orbica, vodilnega evropskega distributerja blagovnih znamk s področja široke potrošnje in kozmetike. Rojen je v Makarski, diplomiral je v Splitu, po izobrazbi je elektroinženir. Leta 1987 je z nemškim partnerjem v Švici ustanovil podjetje Orbico, že leto pozneje pa še v Ljubljani. Danes zaposluje 8000 ljudi, njihov skupni promet pa je že pri dveh milijardah evrov in pol. Roglić ima seveda tudi slovensko državljanstvo.
Veliki prijatelji, Ivo Daneu, Milan Kučan in Branko Roglić FOTOgrafije: Jure Eržen
V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je včeraj predstavil avtobiografijo. In predstavil to, kar je ustvaril, kar se zgodi le redkim. Med drugim se je uspešno izognil tudi vsem tranzicijskim čerem, na katerih se je že marsikdo ujel. On se ni, pa čeprav še kako dobro ve, kako se je privatiziralo na Hrvaškem. Ve, da je bila to nadvse kalna in hudourniška voda. Še kako se zaveda, kako zelo je bila nepregledna privatizacija kriva za vztrajanje protipodjetniškega ozračja na Hrvaškem.
Ideja je nad hierarhijo
Ker pa vsak podjetnik seveda še ni nepošten, in da ni šlo vse še čisto po zlu, je na območju nekdanje države prav Roglić ena izmed najsvetlejših osebnosti iz poslovnega sveta, ki lahko mirno pokaže na svojem primeru, da je lahko delodajalec tudi človek, ki daje delo na tisoče delavcem in omogoča obstoj tisočerim družinam. S svojimi poslovnimi potezami še dandanes zagotavlja njihove prihodke, ravno tako pa so njegovi podrejeni s svojim delom zagotavljali napredek njegovega podjetja, ustvarjanje dobička in ponovna vlaganja presežkov.
Spomin na našo vojno
Branko Roglić: »Ko se je začela vojna v Sloveniji, smo bili še majhno podjetje z desetimi ljudmi. Poklical me je takratni direktor in mi rekel: 'Gospod Roglić, jaz sem v Stuttgartu!' Pa kaj delaš tam?! 'Veste, pri nas je vojna …' Vem, da je vojna, ali si sploh Slovenec?! 'Imam otroka …' mi je rekel. Ženi sem nemudoma rekel, da odhajam v Slovenijo, da vidim, kaj se dogaja s podjetjem. Ob štirih zjutraj sem startal in bil opoldne že v Ljubljani. Kjer sem bil potem vse do konca vojne, in moram iskreno povedati, da smo imeli takrat odlično prodajo baterij …«
V mednarodni bitki, kjer štejejo samo transparentnost in rezultati, zato ni mogel izgubiti. Da ni bil poražen, so mu veliko pomagali tudi Slovenci, ki so še danes na vodilnih položajih v Orbicu. Sicer pa je bila to klasična zgodba o uspehu, pod katero se je podpisal človek, čigar osnovno mentaliteto sta izoblikovala rod in red.
Na predstavitev njegove avtobiografije je nemara tudi zato prišlo tako veliko znanih osebnosti, od nekdanjega predsednika
Milana Kučana, ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo
Zdravka Počivalška, častnega konzula Republike Hrvaške
Boža Dimnika, prvega moža Postojnske jame
Marjana Batagelja, zgodovinarja dr.
Andreja Rahtena do nekdanjega ministra za okolje in prostor
Roka Žarnića, kirurga
Marka Bitenca, vinarja
Zdravka Mastnaka, predsednika uprave NLB
Blaža Brodnjaka,
Joca Pečečnika, in še mnogih drugih.
Ena bolj prijaznih zgodb
»Branka Roglića poznam že nekaj več kot 30 let. In je ena bolj prijaznih zgodb, kar jih imamo s sosednjo Hrvaško. Srečno naključje, da je začel preizkušati svojo poslovno žilico v Švici ter da se je potem ustavil še v Ljubljani, kjer je svojo žilico tudi dokončno razvil. Iz Ljubljane je to podjetje zraslo potem do statusa multinacionalke. Lepo je, ko pravi, da je ob vseh državah, kjer posluje, eno najbolj zanesljivih poslovnih okolij prav v Sloveniji, kjer je pognal tudi svojevrstne korenine. Pred leti, ko je končal funkcijo častnega konzula Branko Vrščaj in je predlagal za častnega konzula Slovenije v Splitu Branka Roglića, sem to podprl. Menim, da je resnično pravi človek za opravljanje te vloge,« je povedal Milan Kučan.
Branko Roglić, po rodu iz Župe Biokovske, kjer je obnovil leta 1948 porušeno cerkev, ni le strasten pridelovalec oljčnega olja in vinogradnik, ampak tudi ljubitelj morja. Rad ribari, a ribiška čolna je kupil rabljena. Ima izjemno zbirko umetnin in je velik podpornik kulture, tudi slovenske.
Zanimivo, da 10 odstotkov dobička vsako leto izplača zaposlenim in menedžerjem, preostalo reinvestira. Podjetje vodi kot izjemen kapitan. Pa čeprav je prepričan, da hierarhija, ki je tako pomembna na barki, ne šteje toliko kot ideja: »Ideja je nad hierarhijo. Ideja je delo, red, odnos do dela in poslovnih rezultatov, hierarhija pa je socializem. Če imate hierarhijo, razmišlja samo eden, tisti na vrhu. Če pa imate ideje in ekipo, ki bo prepoznala najboljše, tedaj se bo ta razvijala v najboljši smeri. Če pa imate samo enega, ki razmišlja, potem pride lahko celo do diktature.«
