Naša potepuha podarila
 avto sibirskemu taksistu

LENART – Štajerska popotnika, ki sta videla že dobršen del zemeljske oble, 63-letni Jože Ornik iz Lenarta in 57-letni Egon Grušovnik iz Malečnika, sta se vrnila z novega podviga. V dobrih 30 dneh sta se namreč s 14 let starim avtomobilom, kombijem znamke Mercedes, ki sta mu nadela ime Šnuki, odpravila na izjemno zanimiv, a tudi nadvse zahteven potep do skrajnje sibirske točke – Vladivostoka. Šnuki je medtem prevozil slabih 13.000 kilometrov, na koncu sta ga bila primorana pustiti na sibirskem vzhodu, sama pa sta se z letalom vrnila v Slovenske gorice.

Podkupila carinika

Jože in Egon sta se mimo Pinc odpeljala proti Budimpešti, nato v Ukrajino. Pot ju je vodila mimo Lvova, Kijeva in Harakova proti ruski Samari, potem mimo Svijetlovska, Irkutska, Bajkalskega jezera, Čite, Hovarska do Vladivostoka. Dnevno sta prevozila med 500 in 700 kilometri ter zamenjala sedem časovnih pasov, kar ni mačji kašelj. Prevozila sta natanko 12.786 kilometrov. »Egon, ki je šofiral vso pot, je imenitno pripravil avto. V njem sva imela priročno kuhinjo, dve udobni ležišči ter manjšo zalogo hrane in pijače. Spala sva na varovanih parkiriščih ali pred kakšnim večjim hotelom v mestih. Avtostojanke so zelo pogoste v Ukrajini in evropskem delu Rusije. Običajno sta poleg še bencinska črpalka in motel, kjer se je mogoče oprhati ali okopati v topli ruski banji. Neverjetno, kako se je nekdanja sivina iz Sovjetske zveze spremenila v prijazne barve večine mest, skozi katera sva potovala,« razlaga Jože.

Birokracijo sta pospešila z darili

Pri mestu Belgorod sta se srečala z zapletenimi uradnimi postopki. Brez priložnostnih daril, pripovedujeta, bi se postopek še bolj zavlekel. Na ruski strani je bilo podobno, malo več birokracije zaradi avtomobila, a je vse rešila čokolada za carinika, stisk roke in že sta bila med lepo obdelanimi polji in redkimi vasicami. »Večja mesta Voronež, Tambov, Penza, Samara še vedno obkroža industrija z velikimi dimniki, iz katerih se neusmiljeno kadi. Morda sva v nadaljevanju dolge poti po Sibiriji le naredila kakšen prometni prekršek, vendar so nama organi le pomahali,« se posmeje pripovedovalec.

V Jelcinovem rojstnem kraju

Čeprav jima je bilo mesto Jekaterinburg malo s poti, sta ga obiskala zaradi njegove bogate in skrivnostne zgodovine. V njem se je rodil in bil dolgo časa partijski sekretar nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin. Pot ju je vodila do Urala, kjer poteka meja med Evropo in Azijo. »Kraj je lepo označen s črto ločnico, tako da je mogoče stati istočasno na obeh celinah. Pot naju je vodila po nepreglednih ravninah naprej v notranjost Sibirije. Polja so bila posejana, vasi redke, hiše lesene, z lepo okrašenimi okni. Novosibirsk, središče Sibirije, moderno, kulturno, univerzitetno mesto. Označeno pa zelo slabo, tako da sva se komaj prebila nazaj na začrtano pot. Pokrajina je postajala vse bolj gričevnata pa tudi temperature so bile za ta čas visoke – 32 stopinj Celzija.«

Lizala sibirski med

Potepuha so na poti presenetili tudi dragi lokali. »V večini velikih ruskih mest je zelo drago, še najdražja je seveda Moskva. Za rezino torte in kavo je bilo treba odšteti 12 evrov in pol!« Na drugi strani pa sta se v manjših mestih počutila, kot bi se ustavil čas. »Ulice obupno slabe, ničesar razen nekaj trgovin in bednih stanovanjskih blokov. Lepo doživetje je bilo srečanje s sibirskimi čebelarji, ki so imeli svoje panje nedaleč od ceste. Lepo so naju sprejeli in pogostili s svežim lipovim medom, ki je bil prava poslastica.« V oči pa so jima padla tudi dekleta: »Dekleta pa tudi malce starejše dame so nosile najnovejšo modo z obveznimi visokimi petami. Zvečer sva pokukala v nočne lokale, kjer so vrteli moderno glasbo. Zanimivo, da so prevladovala dekleta, ki so uživala v plesu, pa tudi mize so bile bogato obložene. Lokale, pred katerimi so stali razkošni avtomobili, sva pustila za kakšno drugo priliko. Zanimivo je še, da ruski avtomobili izginjajo iz prometa. Na daljnem vzhodu sva srečala le japonske, korejske in nemške avtomobile najdražjih znamk.« Zadnji del dolge poti je potekal ob reki Usuri, ki je mejna reka med Rusijo in Kitajsko. »Tam sva se tudi znebila Šnukija, na katerega sva se zelo navezala,« je z zadovoljstvom razlagal Joža Ornik, ki že snuje načrte za novo potepanje. Njunega Šnukija pa se je razveselil lokalni taksist iz Vladivostoka, ki jima je pomagal pri nekaterih birokratskih postopkih, da sta lahko brez zapletov zapustila Rusijo.