Našli so orožje neandertalca

Struga Ljubljanice z bregovi je od izvirov pri Vrhniki in Verdu do Špice v Ljubljani izjemno bogato arheološko najdišče. K sreči so mnogi predmeti od leta 2016 na ogled na razstavi Moja Ljubljanica, ki je del projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica. Na ogled je v objektu nekdanje šivalnice IUV, kjer je po prenovi nastal Kulturni center Vrhnike.

»Kompleksna vsebina razvoja vrhniškega prostora iz perspektive reke Ljubljanice je predstavljena nivojsko in večplastno za različne ciljne publike, služi pa kot izhodiščna informacijska točka za ogled in situ lokacij in drugih ustanov s področja naravne in kulturne dediščine ter izvajanje programskih vsebin za različne ciljne skupine,« pravi Irena Šinkovec iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML). »To so Ljubljansko barje, Bistra, kraška polja in Ljubljana.«
 

Trgovska pot v srednjem veku

Mojo Ljubljanico odlikujejo številni zanimivi predmeti, med katerimi je nekaj izjemno ohranjenih. »Ohranitev ostankov najstarejše poselitve je omogočila stalna prepojenost najdišč z vodo in struga reke Ljubljanice, zato so teme simbolno predstavljene skozi vodni svet,« so še povedali v MGML.

»Sledi srednjeveška zgodba samostana v Bistri, kjer so se ohranili dragoceni pisni viri, ter pomen reke Ljubljanice kot vitalne trgovske poti v srednjem in novem veku. Bogate vire nam je z opisi in risbami zapustil Janez Vajkard Valvasor. Gospodarska kriza, ki je prizadela Vrhniko po izgradnji južne železnice, ter začetek industrializacije, ki je Ljubljanico koristila najprej za pogonsko moč, potem pa le še za odpadni kanal, sta zadnji temi razstave, ki prikazujeta tri temeljne vrhniške tradicije – usnje, les in glino, iz katerih se je po drugi svetovni vojni razvila svetovno znana industrija (IUV in Liko). Dvajseto stoletje je mestu prineslo tudi velike demografske spremembe, ob svojem koncu pa tudi propad industrije in degradirana območja, ki jih s tem in podobnimi projekti poskušamo revitalizirati.«

Sicer zahteven industrijski objekt so z arhitekturnimi rešitvami, ki so sledile vsebinski zasnovi razstave, spremenili v dinamično razstavišče z odprtimi pogledi. Poseben poudarek je namenjen različnim nivojem ogleda in sodobnim muzeološkim standardom. Pot razstave, razstavna oprema in vsebine uokvirjajo tri svetove, ki jih definira prostor reke, kot nosilne gradnike: svet spodaj, svet gladine in svet zgoraj.
 

Najstarejše leseno kolo na svetu

Razstavljenih je več kot 400 originalnih muzejskih predmetov, med katerimi so tudi zahtevnejši materiali, ki potrebujejo posebne mikroklimatske in svetlobne razmere. Predmeti, ki jih hranijo v MGML, izvirajo s koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju in zavarovanih arheoloških izkopavanj v Črnem orlu na Vrhniki, glavnino pa predstavljajo predmeti iz zbirke družine Potočnik, ki jih je MGML pridobil v zadnjih letih v sklopu abolicije ministrstva za kulturo in so bili odkriti v strugi reke Ljubljanice.


Najstarejši segajo v srednjo kameno dobo (okoli 7000 pred našim štetjem), zastopana pa so vsa obdobja poselitve od bakrene, bronaste in železne dobe ter rimskega, srednjeveškega in novoveškega obdobja. Številni so prvič na ogled javnosti, med njimi je nekaj izjemnih kosov, kot npr. keltski kipec Apolona, keltski meči, rimski razmernik, srednjeveški viteški meči in drugo. Keltsko-rimski deblak iz 2. do 1. stoletja pred našim štetjem, nosilni eksponat, ki je bil zaradi ogroženosti raziskan in dvignjen iz Ljubljanice v sklopu istega projekta in bo predvidoma do leta 2021 v konservatorskem posegu na Restavratorskem centru ZVKDS, je začasno predstavljen z originalnimi železnimi spojkami in silhueto s prerezi, ki nakazuje dimenzijo tega izjemnega plovila.

Predstavitev dopolnjuje velikostenska projekcija o dvigu deblaka in konservaciji, ki jo bodo vse do prihoda deblaka redno nadgrajevali z aktualnimi novicami o napredku del in znanstvenih raziskav. Vrhniški prostor je poleg znamenitih plovil znan predvsem po odkritju 40.000 let stare lesene konice, najverjetneje dela lovske opreme neandertalca, in najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki je bilo odkrito na kolišču Stare gmajne pri Verdu in sega v obdobje bakrene dobe (okoli 3200 pred našim štetjem). Oba predmeta sta na razstavi predstavljena v rekonstrukcijah, saj zaradi specifičnih razmer ohranjanja razstavljanje za daljše obdobje ni mogoče.


Mlajša obdobja so predstavljena z navedbami iz pisnih virov ter reprodukcijami arhivskega gradiva (iluminirani rokopisi, kartografsko in slikovno gradivo), arhivskimi filmi RTV Slovenije ter originalnimi predmeti nosilnih industrijskih obratov na Vrhniki (IUV, Liko). Zgodba je zaokrožena s krogotokom Zero waste (Brez odpadkov) za ozaveščanje javnosti o pomenu trajnostnega razvoja ter ohranjanju naravne in kulturne dediščine.