Ne le sršeni, prihaja tudi peščena muha

Natančno pet mesecev po tem, ko sta Nacionalni inštitut RS za biologijo in Javni zavod Krajinski park Goričko pripravila in izvedla krizni sestanek o azijskem in orientalskem sršenu ter o izjemni grožnji, ki jo prinašata oba za čebele in divje opraševalce, se je to tudi čisto zares zgodilo. Na območju starega dela Kopra so namreč odkrili prve primere gnezd orientalskega sršena.

Čebelarska zveza Slovenije svari pred posledicami, ki jih ta žuželka povzroča v Evropi. Kot poudarjajo, je problematika glede tujerodnih sršenov neprimerno obsežnejša, kot si predstavljamo, saj lahko povzročajo težave v kmetijstvu, še zlasti v čebelarstvu, sadjarstvu in vinogradništvu, zaradi možnosti večjega števila pikov pa tudi v zdravstvu ter gospodarstvu, predvsem turizmu.

Rešeni shujšani psi, pripeljani v Slovenijo, so vedno večji rezervoar lišmanioze. FOTO: Vetpromet

Primorce so tako že pozvali, naj informacije o prisotnosti tega sršena nemudoma sporočijo javni službi kmetijskega svetovanja oziroma veterinarju za zdravstveno varstvo čebel. Prav tako naprošajo vse najditelje posameznih sršenov ali gnezd, da jih ne odstranjujejo sami. To pa še ni vse: na Primorskem se za nameček pojavlja tudi zajedavska bolezen, ki jo prenašajo drobne peščene muhe. Imenuje se lišmanioza.

Zajedavska bolezen

Drobne peščene muhe, žuželke iz družine Psychodidae, se namreč hranijo s krvjo toplokrvnih živali in človeka. V Evropi je bila lišmanioza dolgo znana predvsem kot težava držav ob Sredozemlju, a se zaradi podnebnih sprememb in selitve živali zdaj nezadržno širi tudi proti severu.

Peščene muhe, glavne prenašalke bolezni, so že potrjeno prisotne tudi v Sloveniji: v vzorcih peščenih muh, ujetih v Izoli in Vipavski dolini, so raziskovalci našli DNA parazita Leishmania infantum. »To pomeni, da imamo v Sloveniji zdaj prvič uradno potrjene tako prenašalce kot tudi povzročitelja bolezni,« je povedala veterinarka Maja Stopar (Vetpromet). »Čeprav se lahko prenaša tudi na ljudi, pa zdravstveno najbolj bremeni pse.«

Bolezen napreduje počasi in pogosto neopazno, zato jo lastniki prepoznajo šele, ko je že razvita. FOTO: Vetpromet

Slovenski veterinarji so že leta 2021 pregledali 465 psov po državi, pri dveh odstotkih pa so našli protitelesa, kar je pomenilo, da so se z boleznijo že srečali. Še leto poprej je bil objavljen primer psa, skotenega v Sloveniji, ki ni nikoli potoval v tujino, pa je kljub temu zbolel za lišmaniozo. To je bil prvi dokaz, da se lahko okužba zgodi tudi pri nas.

Letos so bolezen potrdili pri večjem številu psov. Veterinarji pokažejo zlasti na tiste, ki pridejo k nam iz tujine, še zlasti rešenčki, kot so španski hrti (galgi) iz Španije. Ti psi so pogosto okuženi že ob prihodu in lahko skupaj z lokalnimi peščenimi muhami prispevajo k širjenju bolezni.

Poskrbeti za čisto okolje

Po nekaterih ocenah naj bi bolezen po svetu ogrožala že več kot 350 milijonov ljudi. Vsaj za zdaj, kot pravijo naši strokovnjaki, pretiran strah pri nas še ni potreben. To je ne nazadnje pokazala tudi nedavna raziskava Oddelka za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem.

V sodelovanju z drugimi raziskovalnimi ustanovami so izvedli prvo celovito spremljanje peščenih muh v Sloveniji. V treh letih so jih na 43 lokacijah po državi ujeli že več kot 12.000 in prepoznali štiri vrste. Največ so jih našli v slovenski Istri in na Krasu, kjer je topleje in bolj suho. Aktivne so bile predvsem poleti, z vrhuncem v juliju. Pomembno pa je, da so molekularne analize pokazale, da ujete peščene muhe niso bile okužene z nevarnimi povzročitelji bolezni. Kar je dobra novica tako za ljudi kot za živali.

Ne glede na vse pa podnebne spremembe in širjenje teh žuželk po Evropi povečujejo možnost, da bi se v prihodnosti pri nas pojavila žarišča bolezni. Omenjena raziskava zato poudarja pomen stalnega spremljanja in pravočasnega ukrepanja, s čimer bi ohranili nizko stopnjo tveganja. Okužbe, ki jih prenašajo peščene muhe, lahko povzročijo dolgotrajne zdravstvene težave in so izjemen izziv za javno zdravje, posebno ker je zdravljenje teh bolezni pogosto drago in dolgotrajno.

In kako se lahko zaščitimo pred to majhno, a izjemno nevarno žuželko? Najprej z uporabo repelentov, ki vsebujejo DEET, in sicer na izpostavljenih delih kože. Sledita spanje in bivanje v prostorih z mrežami proti insektom, tudi to bo zmanjšalo tveganje za ugriz. Predvsem pa je pomembna skrb za čisto okolje in pravilno ravnanje z odpadki, saj prav to bistveno zmanjšuje njihovo populacijo.