Ona, diplomirana inženirka živilske tehnologije, on, diplomirani pravnik; oba v stabilnih službah. Želela sta ubežati enoličnosti in znova najti smisel bivanja. Med potovanjem sta se učila kitajščino, španščino, tai či, akupresuro, vodila sta celo restavracijo. Obogatena z nauki je Dominika po vrnitvi domov napisala knjigo. Med kramljanjem v njunem prijetnem stanovanju v Mariboru beseda lepo teče. Dopolnjujeta se, med nami se vrti še fotograf – izziv je slikanje treh ljudi – saj se po prostoru kobaca še mali Kai, njun sin, za katerega sta izvedela v Egiptu, na koncu potovanja, leta 2011. Novo pot že načrtujeta, ko bo sinček malo zrastel.
Danes je ponedeljek, dan, ki je najbrž sprožil vajino potovanje.
Igor: Ponedeljek je poosebljanje rutine, ki je nisva želela. Najlepše na potovanju je, da ponedeljek ni ponedeljek, dostikrat nisem vedel, kateri dan je, kar je eden izmed izkazov svobode.
Dominika: Nihče te ne spomni na to, nihče ne vpraša. Ljudje živijo drugače kot pri nas. V večini držav, kjer sva potovala, so si dnevi popolnoma enakovredni.
Igor: Pri nas se v nedeljo vse ustavi, še plačila prek bankaneta.
Koliko časa je trajalo, da čas ni bil več pomemben?
Dominika: Nekaj mesecev sem se zbujala z občutkom, da grem v službo. Zvečer ko sem šla spat, sem imela še vedno zelo tesno povezavo s svojim prejšnjim življenjem. Prenesla sva malo vrline od prej, da sva imela urnik: »Vstani, gremo, akcija.« Prvi mesec sva bila utrujena. Ogromno sva hodila peš, potem sva se malo upočasnila. Ko sva izgubila občutek, da potrebujeva urnik, rutino in cilj, čas ni bil več pomemben.
Kaj vzameš s sabo, če recimo že prvi dan veš, da greš za sedem let?
Dominika: Večino tistega, kar vzameš na krajše potovanje.
Igor: Za dlje ko greš, manj jemlješ.
Dominika: Najpomembnejši so fotoaparat, dokumenti in plačilna kartica, da lahko dvigneš denar, ko ga potrebuješ in ga ne nosiš preveč s seboj. Ko se odpraviš na takšno pot, imaš občutek, da moraš vse vzeti, še rezervo, kot da po svetu ne bi imeli trgovin. Pomembni so bili obutev, dobra jakna in pulover. Vzela sva malo, saj nisva mogla težko nositi. Jaz sem imela nahrbtnik do 18 kilogramov, Igor do 25.
Igor: Na začetku sva imela še kuhalnik in posodo, kar sva hitro odvrgla. Po Turčiji sva nosila šotor, v Iranu sva ga dala stran, saj si ga lahko sposodiš, ko greš npr. na treking. Oblačil pa čim manj; kar imaš na sebi in nekaj rezervnih. Rezervnih čevljev nisva imela, imela sva natikače za pod tuš ter sandale.
Dominika: Po letu dni sem imela bistveno manj v nahrbtniku kot takrat, ko sem šla od doma. Na poti si nisva mogla privoščiti kupovanja spominkov, razen če sva lahko naredila paket in ga poslala domov. Zraven sva dala še zapiske, ki sem jih prva tri leta pisala na roko. Kasneje, ko sva imela dva računalnika, je odpadla teža dnevnikov in blokov.
Igor: Velik del teže so bile knjige. Z ene, dveh jih hitro nastane pet. Dostikrat sva drug drugega brzdala: »Res potrebuješ to knjigo? Še tri imaš neprebrane! Še jaz imam dve.«
Dominika: Ko sva potovala npr. čez Tibet, sva vedela, da dolgo ne bova v »backpackerskem« centru, kjer bi knjige lahko zamenjala. Vedno je bilo bolje imeti kakšno v zalogi.
Spoznala sta najrazličnejše ljudi. Zapomnila sem si dogodek med ljudstvom Kalaši, ko vam je gospa odvrnila, da lahko zamenjata: »Ona gre v Evropo, vi pa ostanete tu.«
Dominika: Mene so ljudstva navdihnila, ker so živela tradicionalno, v stiku z naravo in tradicijo. V primerjavi z nami so manj obremenjeni, posledično bolj sproščeni, kot da gre za druga človeška bitja. Zaznala sem velik razkol med nami in njimi. Izolirani so bili, brez trgovin, bank in drugih ustanov. Oblečeni so bili v barvna oblačila, jedli so doma pridelano hrano. Zdeli so se mi bolj svobodni. Privlačijo nasprotja, tako nas kot njih. A ljudje tam nimajo pravih predstav, kako je pri nas. V Bangladešu sem spoznala punce, ki so hrepenele po tem, da bi živele v Ameriki ali Evropi, da bi jih kdo odpeljal iz njihovega sveta. Ženska tam nima dosti možnosti, poročijo jo, potem se ne more več izobraževati, saj prevzame vlogo žene in gospodinje. Eni se je posrečilo prebiti v ZDA, a ni dobro končala, nesrečna je bila. Dopisovala sem si z njo. Mislila je, da bo vse super, ni si predstavljala, da ne bo imela prijateljev in družine; ljudi, ki jih potrebuje blizu. Odnosi v njenem domačem kraju so bolj topli. V Ameriki se je sesula. Blizu ji je bil edino mož. Ko se je njuno razmerje slabo končalo, ni imela več nikogar.
Kaj pa položaj žensk, so kje enakopravne?
Dominika: Vse azijske religije postavljajo žensko v podrejen položaj, nikjer ni enakovredna moškemu, tudi v budizmu, ki je mogoče najmehkejša religija, vsaj mi jo tako vidimo. Morda je najmanj tega na Kitajskem, pri njih je glavno delati in zaslužiti, ženska lahko vse dela. V Pakistanu nisem videle nobene delati javna dela. Čez mejo so Kitajke kopale jarke, bile šoferke in kuharice. Tamkaj je še najbolj podobno Zahodu.
Igor: Tudi v Evropi ni daleč nazaj čas podrejenosti ženskega spola in posledično me to navdaja z upanjem, da se lahko tudi v nerazvitem svetu zadeve, vsaj na tem področju, dokaj hitro spremenijo; ko se morda religije nekoliko omehčajo. S tem bi se takoj izboljšal položaj ne samo za polovico odraslih, tudi za polovico otrok.
Ortodoksnost sta razbijala z zanimivimi odgovori na vprašanja, ali sta poročena in koliko otrok imata. V enem odgovoru je nastopil vajin, se ve izmišljeni, 23-letni sin.
Dominika: Nastopil je na koncu. Nenehno sva morala odgovarjati na vprašanja o veri, ali sva poročena in ali imava otroke. Da nisva imela otrok, je bilo za večino nepojmljivo. Naveličala sva se nenehnega čudenja in pomilovanja, zato sva nekemu moškemu v Iranu odgovorila, da imava otroka, in v trenutku nama je zabrusil: »In pustila sta ga doma!« Imela sem slabo vest, šest let nisva uporabila te finte.
Igor: Takoj ko sva se iz Kitajske premaknila proti islamskim državam osrednje Azije, se je zgodba ponovila. Ne da bi Dominiki prej povedal, sem radovednežem odgovoril, da imava 23-letnega sina. Ni bila navdušena, ko sem jo naredil za mamo študentu.
Dominika: Vest mi ne dovoli, da bi govorila neresnico, tudi če bi se zato drugi bolje počutili in lepše gledali na naju.
Imela sta dnevni limit stroškov.
Dominika: Pozanimala sva se, koliko so v določeni državi zapravili drugi popotniki. Rečeš si: »Ne bom hodil po restavracijah, ne bom spal v dobrih hotelih.« Pod 10 dolarjev sva morala nastaviti mejo, če sva hotela dolgo potovati. Marsikje nama je uspevalo. Ponekod sva si pomagala tudi s prostovoljnim delom, saj sva imela tako plačano bivanje in hrano; izkazalo se je za odlično izkušnjo, saj sva se tesneje zbližala z ljudmi in njihovim okoljem.
Igor: Glavno je bilo, da sva že od začetka držala stroške nizko. Če bi jih na začetku nastavila više, pa čeprav bi to v cenejših državah, npr. Iranu, Pakistanu, pomenilo le nekaj dodatnih dolarjev več, za recimo klimo, bi ta razvada v dražjih državah pobrala bistveno večji del najinega proračuna. Poleg tega na dolgi rok stroškovno raven počasi višaš, že zaradi utrujenosti, in se zelo težko vrneš na nižjo.
Dominika: Kvečjemu greš na bolje, v Indiji sva si privoščila malo boljše spanje. Bilo je sprejemljivo, rekla sva si, da bova privarčevala kje drugje. Če te izčrpa že to, da slabo spiš, zunaj pa vročina in vlaga... Dolgo ne gre, ampak če samo pri eni stvari na dan privarčuješ dva evra, je to pri petih že deset, na dolgi rok je veliko.
Igor: Strošek sta predvsem spanje in prevoz, hrana je poceni. Čeprav imaš na voljo praviloma tudi boljši prevoz, sva midva raje potovala s cenejšim, tam so bolj zanimivi ljudje, pa tudi zaradi stroškov. V Pakistanu pa je Dominika rekla: »Zdaj sta takšna vlaga in vročina, greva raje z boljšim vlakom.« Imel je klimo in ventilator, ničesar se ni dalo izklopiti, tako da sva se sredi poletja oba prehladila.
Na potovanju se zgodijo nevšečnosti. Imela sta jih z živalmi in ljudmi. Hodila sta po plaži, za vama pa dva moška.
Igor: Pravzaprav je bolj strašljivo poslušati in brati o takšnih okoliščinah kot dejansko biti v njih, saj se zgodijo nenadoma. Dostikrat so me spraševali, ali me je (bilo) strah, a zanj nimaš časa. Bolj te je strah, ko si predstavljaš, kaj bi se lahko zgodilo. Prijatelj naju je vozil po pol metra širokih uličicah v Kairu, kjer ne moreš nič, če mimoidoči potegne nož. Takrat me je bilo strah. Ko pa se dejansko zgodi, kar se je na osamljeni perujski plaži, ko sta se ribiča v hipu spremenila v roparja, se odzoveš čisto …
Dominika: Nagonsko. Jaz bi se mogoče odzvala drugače, želela bi se pogajati in se jima zasmiliti. On je vedel, da pogajanj ne bo: »Greva, teciva!« Pognala sem se za njim, sploh nisem razmišljala.
Igor: Zanimivo je, kako se odzoveš. Dominika si je, potem ko sva ubežala, a spoznala, da tečeva v napačno smer, in se pripravljala na spopad, v spodnje perilo tlačila stvari: »Še nečakovo sliko, ne bodo je dobili!« (Smeh.) Mešanica strahu in adrenalina.
Dominika: Veliko več je lepših spominov. Na pot greš s strahovi, strah me je bilo okoliščin, ki se nikoli niso zgodile. Za Južno Ameriko, predvsem Kolumbijo, so naju vsi strašili, a nič slabega se ni pripetilo. Nasprotno, bili so prijazni, nama naklonjeni, ščitili so naju. Vidiš, da človek človeku ni samo sovražnik, ampak prijatelj, tudi če je popoln neznanec.
Celotno potovanje je bil resen test razmerja, skupaj sta bila nenehno, z nekaj izjemami, sedem let.
Dominika: Mislim, da so pomembni že začetki najine zveze, vedela sva, kaj želiva. Dopuščala sva si dnevno svobodo. Tudi komunicirala nisva ves čas, ne moreš se neprenehoma pogovarjati, saj drugega obremeniš s svojimi mislimi. Včasih ko te pripelje do dna in si besen na ves svet, se drugemu želiš spovedati, a on ne more rešiti dogajanja. Moraš se znati obvladati. Kot popotnik moraš biti kompatibilen v vseh pogledih, v prvi vrsti morata imeti isti cilj. Čeprav sva si različna – mene je bolj vleklo v tradicijo, k staroselcem, njega so zanimala sodišča – sva drug drugemu odpirala svetove.
Spoznala sta veliko popotnikov, večina jih je potovala v paru, je tako najlaže?
Igor: Najlaže je potovati sam. Srečuješ pa zelo različne kombinacije.
Dominika: Nikoli se nisva priključila skupini, drug drugemu sva se dobro prilagajala, slabo pa drugim. Ne marava potovati v skupinah, veliko je čakanja, vse gre prepočasi.
Igor: Iščeš kraje, kjer je čim manj popotnikov. Vsake toliko je treba priti v kak popotniški center ter izmenjati izkušnje in informacije, a želiš biti čim več sam. Iščeš kraje mimo uhojenih poti, saj so bolj pristni, v turističnih si samo denarnica. Odnos ljudi se spremeni. Če potuješ sam, ni prilagajanja, greš, kamor ti ugaja, sam si kriv za napake; nimaš pa nikogar, s katerim bi delil lepe trenutke.
Dominika: Najlaže je potovati sam, najudobneje v dvoje. Dobro je, da ti nekdo popazi nahrbtnik, ko greš na stranišče, da ti pomaga, ko si bolan, in ti gre iskat zdravila.
Kakšen je standard življenja
po svetu?
Dominika: V manj razvitih državah živijo ljudje bistveno bolj skromno, vendar z manj stresa in bolj sproščeno. Preprostejši ko je bil svet, srečnejši so bili ljudje. V velikih mestih se je čutil boj za preživetje. Kar se nama je zdelo kruto, je bilo za domačine povsem običajno. Navadiš se skromnosti, življenjskega sloga in ugotoviš, kako malo potrebuješ, da si srečen. Ne osrečuje te, kar imaš, vsaj mene ne, žalosti me, ker imam tako večje stroške, več vzdrževanja. Teže pustiš stvari in kam greš. Več ko imaš, teže je živeti. Dobro je, da imaš osnovo, marsikdo pri nas ima več kot osnovo.
Igor: Če ni naravnih katastrof, bolezni, so ljudje v revnih krajih marsikdaj bolj srečni kot pri nas, saj smo tukaj obremenjeni s kopico stroškov in obremenitev. Več zaslužiš, a če vidiš, koliko ti ostane na koncu meseca, ni velike razlike. Je pa res, da socialne varnostne mreže tam večinoma ni, zato so v težavah bolj ranljivi.
