Strokovnjak o novi šolski reformi: Petica ne bi smela biti nekaj nekaj samoumevnega!

Slovensko šolstvo čakajo velike spremembe. Minister za izobraževanje, znanost in mladino Borut Rončević je po objavi rezultatov raziskave PISA 2025, v kateri so slovenski 15-letniki na vseh treh merjenih področjih dosegli najslabše rezultate, odkar Slovenija sodeluje v raziskavi, napovedal celovito reformo sistema. Med najbolj odmevnimi predlogi so odprava devetletke in prehod na sodobno osemletno osnovno šolo, zgodnejše opismenjevanje, spremembe ocenjevanja ter večja avtonomija učiteljev. O načrtovanih spremembah smo govorili z Marjanom Gorupom, socialnim delavcem, dolgoletnim strokovnjakom na področju vzgoje in izobraževanja ter nekdanjim ravnateljem ljubljanske OŠ Prežihovega Voranca.

»Glede na to, da je minister vedno nastavljen politično in da se ministri prehitro menjajo, tako velika reforma ni možna v tako kratkem času, kot si ga je minister napovedal. Verjetnost, da bi bilo vse to izvedljivo v dveh ali treh letih, je po moji presoji zelo majhna,« pravi Gorup. Po napovedih ministrstva naj bi se nova osemletna osnovna šola začela izvajati že v šolskem letu 2028/29. Po doslej predstavljenem modelu bi sedanji prvi razred postal leto obveznega vrtca, ki bi se lahko izvajalo tako v vrtcih kot prostorih osnovnih šol.

»Nismo vsi dobri v vsem«

Gorup kljub pomislekom glede časovnice več ministrovih izhodišč podpira. Med njimi izpostavlja predvsem zgodnejše opismenjevanje. »Sami nastavki za reformo so v marsičem dobri. Recimo to, da se opismenjevanje na začetku vrne v prvi razred, da se otroci v enem letu naučijo brati in pisati,« pravi. Pomembne spremembe bi bile po njegovem potrebne tudi pri ocenjevanju. Meni, da bi moral sistem znova omogočiti, da se pri ocenah uporablja celotna lestvica od ena do pet in da najvišja ocena ne bi bila razumljena kot nekaj samoumevnega.

»Nismo vsi dobri v vsem. Nismo vsi enako brihtni. Pa tudi sama inteligenca ne pomeni, da smo zaradi tega v redu ljudje. Nekdo je lahko odličnjak, drugemu pa šola dela težave. Kar nikakor ne pomeni, da ne more biti nekoč vrhunski na svojem področju,« opozarja Gorup. Po njegovem mora ocena znova postati strokovna presoja učitelja, ne rezultat pritiskov iz okolice. Prav inflacijo visokih ocen vidi kot enega večjih problemov današnjega šolstva. Po njegovi oceni je širši družbeni pritisk po uspehu privedel do tega, da je za številne starše sprejemljivo le, če je njihov otrok med najboljšimi. »Če moj otrok ni najboljši, se potem vse sile usmerijo v to, da bo,« pravi. Sam je bil, kot dodaja, v letih ravnateljevanja priča številnim pritiskom nad učitelji. »Če učitelj reče: 'Ta zna za tri,' je dobro, da dobi trojko. Potem vemo, kam bo šel naprej po šolskem sistemu, kakšen domet ima in kaj bo lahko dobro delal v družbi, ko bo odrasel.«

Težavo vidi tudi v boju za točke pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo, zaradi katerega naj bi se otroci odločali tudi za predmete, pri katerih lažje pridejo do visokih ocen. »Starši so dobili preveč pravic odločanja v strokovnih zadevah. Ocenjevanje je izrazito strokovna zadeva.« Ob tem opozarja, da odgovornost ni le na starših. Več pozornosti bi bilo treba nameniti tudi izobraževanju učiteljev na področju ocenjevanja, priprave preizkusov znanja in postavljanja pravičnih meril. »Tukaj je ogromno dela. Če bo ostalo tako, kot je, ni najboljše. Šolstvo gre na slabše. Nekoč je bilo zelo dobro in to krivuljo je treba spet obrniti navzgor,« poudarja. Pri tem mu, kot pravi, ni bistveno, katera politična stran reformo pripravlja: »Mnoge ideje tega ministra so vredne razmisleka.«

Učitelj mora biti »zdrava avtoriteta«

Ena ključnih točk napovedane reforme je tudi krepitev položaja učitelja. Minister je napovedal več strokovne avtonomije šol in učiteljev ter manj administrativnih obremenitev. Gorup meni, da se je razmerje med učencem in učiteljem skozi leta preveč zabrisalo. »Učenec je učenec. On ne more biti enakopraven z učiteljem. Je v podrejenem položaju. Učitelj mora biti zdrava avtoriteta. To pomeni, da ne zlorablja svojega položaja, ampak je dober voditelj, ki vodi ljudi k znanju,« pravi. Ob tem opozarja, da se pravice ne bi smele ločevati od dolžnosti. Po njegovem se je v družbi ustvaril občutek, da posamezniku stvari preprosto pripadajo, kar se odraža tudi pri odnosu do šole in ocen. »Če ima sosedov otrok pet, mora tudi naš imeti pet - tako danes razmišlja večina staršev.«

Šola pa po njegovem ne sme postati zgolj prostor pridobivanja ocen. Ena njenih najpomembnejših nalog bi morala biti socializacija otrok. »Šola bi morala izvajati vzgojno funkcijo sekundarne socializacije. Otroke mora naučiti živeti v skupini in skupnosti. To je ključnega pomena za to, kako se pozneje obnašamo v odrasli dobi,« poudarja. Več bi moralo biti tudi sodelovanja med učenci. Sedanji sistem po njegovi oceni prepogosto spodbuja individualno učenje, namesto skupinskega reševanja problemov in ustvarjalnosti. »Mi bi morali otroke učiti, da v skupini dosežemo dobre rezultate. Tudi ocenjevati bi morali to, kar otrok ustvari,« pravi Gorup. Učitelj bi lahko po njegovem podal izhodišče, učenci bi snov sami preučili, nato pa o njej razpravljali v manjših skupinah. Ocenjevali bi ustvarjalnost, dobra vprašanja in nove ideje.

Kljub podpori delu napovedanih sprememb Gorup opozarja, da šolske reforme ni mogoče izpeljati na hitro. Potrebna je »treznost, presoja, dobri načrti, časovnica in dobre delovne skupine«. Posebej problematična se mu zdi politična razdeljenost, zaradi katere se predlogi prepogosto presojajo glede na to, kdo jih je predstavil, in ne glede na njihovo vsebino. »Morali bi pogledati vsebino in reči: to je dobro, to je izvedljivo, to ni dobro, to ni izvedljivo, to je populistično, to pa je strokovno sprejemljivo,« sklene Gorup.