Nekega jutra ni mogla več stopiti na noge

SEVNICA – »Slikam za svojo dušo, da si zapolnim čas, pozabim na vse slabo in s tem zmanjšam porabo analgetikov, kar je zame dobro, za farmacijo pa slabo,« se prešerno nasmeji Sevničanka Jožica Ameršek, ki je svoj talent za risanje pokazala že v osnovni šoli. Takrat je njeno življenje zaznamovala otroška paraliza, posledice nosi še danes.

Zbolel že brat

»Bilo je leta 1956, ko se je pojavila epidemija otroške paralize. Množično so zbolevali za njo in tisto leto so ravno začeli sistematično cepljenje. A mene je bolezen doletela prej, en zdravnik se je pošalil, da sem imela srečo, da sem paralizo še za rep ujela. Prišla je pravzaprav čez noč, nekega jutra preprosto nisem mogla več stopiti na noge,« se Jožica spominja otroštva. Staršev ni zgrabila panika, za paralizo je namreč prej zbolel že njen brat in se pozdravil, in mama je točno vedela, kako ukrepati. Brat se je zdravil v Stari gori, Jožico pa so dali v Brežice. Tri mesece je bila v bolnišnici, potem pa kar dve leti v zdravilišču Laško. Domov, takrat so živeli na domačiji v Prešni Loki pri Sevnici, je šla le na počitnice, za kak teden. Okrevala je toliko, da je lahko hodila z berglami, seveda če si je na noge namestila opornice, tako da je vso težo prenesla na roke. »Ko so pozneje v šoli otroke cepili proti paralizi, sem se cepila tudi jaz. Takrat sem imela 11 let. In sem si rekla, da škoditi ne more. In danes prav zaradi velike epidemije, ki ni zahtevala le številnih ohromelosti, ampak tudi smrtne žrtve, obsojam tiste, ki odklanjajo cepljenje,« pravi Sevničanka, ki jo soočenje z boleznijo ni potrlo, saj je starši, pri hiši so bili štirje otroci, nikoli niso zavijali v vato, kot to danes radi počnemo. Po dveletnem zdravljenju se je vrnila v šolske klopi, spet v tretji razred, v petega pa je šla že v Kamnik, v zavod za usposabljanje invalidne mladine, kjer je naredila tudi poklicno šiviljsko šolo. V tej panogi je našla zaposlitev, delala je eno desetletje, do invalidske upokojitve.

Najlepša je jesen

Ko beseda znova nanese na slikarsko žilico, se Jožica s spomini znova vrne v svoje otroštvo. »Učiteljica me je velikokrat kregala, ker sem imela vse zvezke porisane,« pove zgovorna 70-letnica in se spomni, kako je že kot drugošolka narisala kosca med košnjo. Ta slika je dolgo visela po različnih razstavah in takrat je še sama ugotovila, da sploh ni slaba. Med šolanjem in službo ni bilo časa za umetniško izražanje, šele pozneje, ko se je vključila v likovno sekcijo pri Zvezi paraplegikov Slovenije, tega je približno 14 let, pa ji je, kot pravi sama, uspelo nadgraditi znanje na tem področju. Najraje ustvarja na platno z oljem, všeč so ji tople, vesele barve, ima občutek za lepe stvari, za rože, naravo. »Komaj čakam na pomlad in poletje, najlepša pa mi je jesen, saj je najbolj barvita,« pripomni, ko si ogledujeva razstavo v prostorih Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, njeno že četrto samostojno. V omenjeno društvo je vpeta že leta, aktivna je v različnih interesnih dejavnostih, vodi tudi likovno sekcijo in kot jo je dopolnil predsednik društva Jože Okoren, je včasih tudi zelo dobro streljala.

Dolga leta je za hojo uporabljala bergle in opornice, pred 15 leti pa je dobila invalidski voziček. Če se je le dalo, je uporabljala le bergle, pred tremi leti pa je morala te postaviti v kot. Ima pa svoj avto, le pomoč potrebuje, da vanj spravi voziček. »Živim sama, a nikoli nisem osamljena,« se nasmehne. Klepeti ob kavi, po telefonu, skypu so stalnica, tudi ven gre, okoli prijateljev in domačih, se zapelje v Novo mesto v društvo, kjer ji pozitivno vzdušje pričara duh drugega doma, sicer pa se zamoti s slikanjem, izdelovanjem vizitk, okraskov, tudi kaj zašije. Njeni dnevi so prekratki za vse, kar bi rada počela. In nikoli ne obupuje: pravi, da je vsaka stvar, ki se zgodi v življenju, četudi je slaba, že za nekaj dobra.