Nekoč naša Švica, zdaj tone vse globlje

BOHINJ – Ko je minuli četrtek zagorelo v mansardi hotela Jezero v Bohinju, smo najprej pomislili na ljudi, torej na goste in osebje hotela, ko se je rdeči petelin razbesnel, pa seveda na gasilce in policiste ter vse, ki so kakor koli pomagali v boju proti ognju. O razsežnostih požara še pomisliti nismo smeli, ko je vse šokirala izjava pretresenega župana Bohinja Franca Kramarja: »To je konec turizma!«

Bohinj bi bil lahko z vso svojo lepoto in okolico, ki jo je opeval že pesnik Valentin Vodnik, turistična zgodba o uspehu. Toliko naravnih lepot, zanimivosti in etnološke dediščine ter kulturnih in zgodovinskih znamenitosti premore le redko kateri kraj v Sloveniji. Le 26 kilometrov je oddaljen od odcepa gorenjske avtoceste pri Lescah in 56 km od letališča Jožeta Pučnika na Brniku; Bohinj je od Bleda oddaljen vsega 22 kilometrov. Bližnjo Bohinjsko Bistrico povezuje še železniška proga, ki je ob odprtju predora leta 1906 odprla bohinjsko okno v svet ter hkrati povezala Gorenjsko in Primorsko. Bohinj je pred zatonom Avstro-Ogrske doživel svoj vzpon. 
Borut Batagelj iz Zgodovinskega arhiva Celje pravi v delu Bohinj, slovenska Švica – Začetki zimskega turizma v Bohinju pred prvo svetovno vojno, da je z reklamiranjem turističnih zmogljivosti in omogočanjem cenejšega prevoza postal eden glavnih centrov slovenskega turizma: »Zveza je imela v Društvu za privabitev tujcev za Bohinjsko Bistrico z okolico in občino Srednja vas, ki je bilo ustanovljeno leta 1907, agilno moč, saj je društvo združevalo lokalne gostilničarje, hotelirje in trgovce. V prizadevanjih za povečanje hotelskih zmogljivosti v Bohinjski Bistrici so v Ljubljani ustanovili Hotelsko delniško družbo Triglav. Ta je kupila od železniške uprave večje objekte, ki so bili zgrajeni ob gradnji železnice, ter jih preuredila v velik hotel Triglav z depandanso Bellevue in vilo Bogomila. Bohinj je bil prepoznan kot eden izmed najbolj perspektivnih turističnih krajev v monarhiji.«

Zapuščeni hoteli tarča tatov

Tako je bilo v Bohinju pred dobrimi sto leti. In leta 2017? Sprehod po nekdanjem hotelu Zlatorog je grozljivo soočenje z brezbrižnostjo, uničenjem in ropanjem. Hotel, ki ga je pred 14 leti kupil podjetnik Zmago Pačnik, zadnji najemnik Božo Šoster pa ga je zapustil leta 2011, je uničen. Pokradli so vse: od radiatorjev do žlebov, električne napeljave, kuhinjske opreme. Ostalo je razdejanje, tatovi so si kurili s knjigami. Podobno usodo sta doživela hotel Bellevue (od Pačnika ga je kupil podjetnik Japec Jakopin) in aparthotel Bohinj. »Propad teh hotelov pomeni za Bohinj okoli 60.000 prenočitev na leto manj,« je maja 2015 povedal Klemen Langus iz bohinjske turistične organizacije. V Bellevue so prišli tatovi krast posodo iz hotelske kuhinje, posredovati je morala policija.

V bohinjski turistični organizaciji so se že pred leti trudili, da bi Bohinj turistično živel kljub uničevanju lastnine podjetnika, ki z javnostjo in občino ne komunicira. Propad lastnine Zmaga Pačnika, ki je poceni kupil hotele v Bohinju in jih večinoma prepustil propadu, v koncu, kjer »ima dež ta mlade«, samo opazujejo. Delo je junija 2015 poročalo: Zmago Pačnik, ki je prek podjetij Dunis in Alpinum od leta 2003 lastniško obvladoval več bohinjskih hotelov, si bo srečanje z bohinjskimi občinskimi svetniki, ki je bilo sploh prvo v zgodovini, dobro zapomnil. Bohinjci so mu namreč pripravili presenečenje. Zmago Pačnik, ki so ga v Bohinju srečali le redki, je bil tu poznan le kot lastnik več hotelov, svetniki pa so mu zaradi slabega stanja hotelov očitali predvsem, da je zanje skrbel neodgovorno.

V hotelu Zlatorog, ki je nekoč veljal za ponos bohinjskega turizma, se je 2013. podrl strop v bazenu in velja za največjo bohinjsko sramoto. Kamp Zlatorog in hotel Ski sta zadnji dve sezoni dobro upravljala najemnika Aco Trampuž in Miran Taslidža, delujejo še hotel Bohinj in apartmaji Triglav. Karađorđevićeva vila, ki je stala tik ob hotelu Bohinj, je v zimi 2014 klonila pod težo snega.

Ni pomagalo niti pismo Cerarju

Pačnik je veliko obljubljal, na občinskem svetu junija 2015 govoril o morebitnih investitorjih obnove bohinjskih hotelov, naredil ni pa nič. Kljub ultimatom, ki so jih Pačniku postavili svetniki občinskega sveta, se je branil s temi besedami: »Ocenjujem, da to ni pot, ki bi peljala v konstruktivno delo in dobre pogoje za investitorje. Imam občutek, da je bila investicija pred desetimi leti, ko sem kupil hotele, največja napaka v mojem življenju.« 
Župan Franc Kramar je po zaključku seje dejal: »Vem, da je Pačnikovo razočaranje veliko, ampak kakšno je šele naše, ki moramo s tem živeti že več kot deset let.« Na očitke svetnikov o negospodarnem ravnanju je Pačnik odvrnil: »Z zasebno lastnino lahko ravnam, kakor koli hočem. V Bohinj sem vložil vse svoje prihranke in se še danes borim za to, da bi kaj naredil.«

Še pred junijsko sejo občinskega sveta leta 2015 je župan Kramar pisal predsedniku vlade dr. Miru Cerarju, v katerem ga je seznanil s problematiko propadanja bohinjskih hotelov in dolgoletno kalvarijo občine. »Končno naj nam že nekdo prisluhne,« je dejal bohinjski župan. »Ne gre le za problem Bohinja, saj hoteli ležijo znotraj Triglavskega narodnega parka, ki ga upravlja država.«

V pismu predsedniku vlade je zapisal, da so izčrpali vsa pravna sredstva in so popolnoma nemočni, saj ni sistemske rešitve. Kramar je pozval predsednika vlade in vlado k sprejemu zakona, ki bo lastnike zavezal in prisilil k urejenosti in videzu, ki vpliva na celotno podobo kraja. Rešitve so iskali v zakonu o gradnjah, obveščali gradbeno inšpekcijo, ki pravi, da so objekti varni.

Novembra 2016 beremo, da je v Bohinju za 20 milijonov evrov na prodaj pet hotelov, od tega so štirje v lasti Zmaga Pačnika, enega pa prodaja Japec Jakopin. Cene hotelov so bile po mnenju nepremičninskih strokovnjakov absolutno previsoke. Da so prodajne cene hotelov pretirane, se je strinjal bohinjski župan Kramar. Prepričan je bil celo, da jih lastniki prodajajo s figo v žepu.