Nepoboljšljivi romantik brez prstana

Vedno znova se zavedam, kako lepa, kako brezskrbna so bila študentska leta. Akademija, gledališče, vaje, spoznavanje novega in neznanega, tako vznemirljivega. Ena sama strašanska motivacija, eno samo strastno hlepenje po znanju, ena sama misel – gledališče. In ogromno novih poznanstev, srečanja z ljudmi, z osebnostmi, ki so se mi zdele popolnoma nedosegljive. Predvsem srečanja z igralci, s tistimi dobrimi, starimi veličinami. Eden izmed njih je bil vsekakor Janez Albreht.

Briljanten govorec

Prvič sem ga srečal kje drugje kot v ljubljanski Drami. Miren, tih, nekako prav posebno dostojanstven, pa vendar strašansko priljuden in prav nič vzvišen. Takoj me je pobaral o delu na akademiji. Njegovo živo, iskreno zanimanje za moje delo me je nekako presenetilo, saj je bil za nas, študente, tako visoko, tam nekje med zvezdami, na gledališkem nebu, skoraj nedosegljiv.

Naš profesor dramske igre France Jamnik je med akademijskimi urami razpredal o njem skoraj neverjetne zgodbe. Zanj je bil Oli, tako so Janeza Albrehta klicali prijatelji, med najboljšimi, kar je premogla tedanja Drama; izvrsten, briljanten govorec, decenten v mimiki in gestah, pa vendar vseskozi polno prisoten, takoj ko se je pojavil na odru. Uglajen gospod odličnega vedenja, z ogromnim srcem, skoraj vedno prijazno nasmejan in pripravljen na pogovor. S komer koli o čemer koli. Nepoboljšljivi romantik, ena sama toplina in dobrota.

Večkrat sem šel gledat njegove like v različnih predstavah, nekajkrat pa sva tudi skupaj igrala. Janez je bil zagotovo igralec, ki mu je uspelo dodobra obvladati igralsko obrt, ki jo je znal in zmogel tudi nadgraditi s polnokrvno, človeško, umetniško prezenco. To so mu priznavali vsi, mladi in stari, in mu še danes.

Obrtnik par excellence

Na neki vaji sem ga poslušal, kako je govoril – jasno, odločno, s polnim, čistim glasom, skratka, absolutno suvereno. In tako naravno, prav nič narejeno. Videl me je, kako strmim vanj, pa mi je pokazal, naj grem na vrh balkona, na tako imenovana nekdanja študentska stojišča. Šel sem in ga poslušal. Vsak vokal, vsak soglasnik, naj je bil na začetku ali pa na koncu besede, vsaka črka, vse, čisto vse se je razločno slišalo, ko je govoril. In tako čisto do konca neprisiljeno, tako ponotranjeno, tako preprosto se je slišalo vse skupaj, da sem pomislil, porkafiks, saj ni tako težko.

Le da takrat še nisem doumel, da je bil Janez Albreht en sam in neponovljiv, da je imel od Boga dan dar ušesom in srcu prijetnega podajanja dramskih besedil. In sem ga gledal in poslušal. Minevali so dnevi, meseci in leta in Janez je odšel. V penzion. Nisem ga več videval. Pa sem pred dnevi pomislil: ali ne bi bilo lepo, če bi se na velikega slovenskega igralca, na gospoda Janeza Albrehta, tako, čisto po naključju, spomnili tisti, ki odločajo o pomembnih slovenskih priznanjih za igralske dosežke?

Recimo, tiste gospe in tisti gospodje, ki odločajo o tem, kdo bo dobil najprestižnejše slovensko igralsko priznanje – Borštnikov prstan za svoje življenjsko delo, za vse, kar je igralcu (ali igralki) uspelo podariti slovenskemu gledališkemu (pa tudi filmskemu, televizijskemu in radijskemu) poslušalstvu in gledalstvu. Tako, zaradi spoštovanja obrti, zaradi pravega spoštovanja nekega srčnega, poštenega, vrhunsko opravljenega dela.

Pa niso. Nikoli niso pomislili nanj, vsaj ne v tisti dokončnosti, ki bi rezultirala v tem, da bi se Janezova roka zableščala v sijaju prstana, poimenovanega po enem največjih igralcev slovenskega naroda Ignaciju Borštniku. Nikoli mu ga niso podelili. Je prej odšel. Gor, med večne zvezde.

Prstan za Janeza

Tudi tega se niso nikoli domislili, da bi mu ga podelili posmrtno (Savki Severjevi, na primer, so ga!). Pa si ga je zaslužil, oj, ljudje moji, kako zelo si je Janez Albreht zaslužil ta prstan. In me včasih prime, da bi kako podkrepljeno zapisal vsem tistim, ki so imeli čisto vse možnosti, da bi mu ga podelili. Da bi, vsaj malček, potrkal na njihovo vest. Če jo, seveda, imajo. Pa me potem tudi mine, ker se dobro zavem, da bi bilo moje kričanje popolnoma zaman. In se potolažim, samega sebe, posredno pa tudi prijatelja, žal že pokojnega Janeza Albrehta, ko se zavem, da so ga ljudje oboževali. Da so ga izjemno spoštovali in cenili njegovo vrhunsko delo. To pa, morebiti, šteje več kot vsi prstani tega sveta.

Janez, jaz vem, da si med zvezdami. In obljubim ti, da pridem za teboj in s seboj bom imel Borštnikov prstan. In ti ga bom izročil. Pa še objel te bom, močno objel, v imenu vseh, ki so te imeli in te imajo še vedno preprosto – radi. Ti žlahtni, nenadomestljivi obrtnik.

Moj poklon, gospod Janez Albreht, slovenski igralec.