Nešportni Bloudek

Stanko Bloudek je bil zelo ugleden in spoštovan možic. Celo tako, da si je nekdo štiri desetletja po njegovi smrti zaželel v objemu doma gledati njegovo podobo, in zategadelj sredi Tivolija izmaknil kip, ki ga je graditelju in pionirju mnogih športov v spomin leta 1969 postavil Stojan Batič. Umetniško manj nadarjeni so konstruktorju kakšnih sto skakalnic po svetu, seveda tudi planiške, postavili spomenik druge vrste: Bloudkove nagrade. Te bodo sedeminštiridesetič podeljene prve dni februarja.

V slovenskem športu tehtajo največ

Več od mandatarstva, za katero se zdaj pulijo levi, desni, srednji, ko jim Türk tišči še Voljča. Kdor ni prejel Bloudkove nagrade, ni v športu vreden nič. Je enak, denimo, meni, ki sto metrov pretečem v slabi minuti. In če je merilo Bloudek, sva si s Petrom Vilfanom športno povsem blizu. Saj sva navsezadnje prijatelja iz otroštva, ko je hierarhija let nekaj veljala in ko je na igrišču mariborskega Železničarja smel proti košu vreči le, če sem mu pokimal. A od takrat do danes je bil Pero z reprezentanco bivše Juge svetovni košarkarski prvak, bil enkrat tretji na planetu, na stari celini pa dvakrat drugi. Po osamosvojitvi je bil prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance, ko je leta 1992 v Slovenskih Konjicah odigrala svojo prvo uradno tekmo. V njegovem CV so zapisane trenerske izkušnje, košarkarska šola Petra Vilfana pa je v domala dveh desetletjih vzgojila 3500 košarkarjev. Tudi kakšnega enbeajevca. Ter še ni še. V primerjavi z mano, ki sem si v teh desetletjih največ medalj priboril na salamijadah.

Pero je zame zato podalpski košarkarski bog. Malo manjši od Daneua. A Bloudkove nagrade še nima. Letos je bil predlagan četrtič in četrtič bo ostal praznih rok. Tako je menda odločila komisija. Kot da košarka ni šport. Ali pa je Vilfan v Manili, Rimu, Pragi proti košu metal med partijo taroka.

Verjamem, da za vsemi dozdajšnjimi prejemniki Bloudkovih nagrad stojijo dosežki, ne verjamem pa, da tisti, ki o nagrajencih odločajo, delajo v korist športa. Vilfan ni osamljen, Bloudek se ni zgodil niti Pucu, Korenovi, Dovžanovi, Dornikovi, Katancu, Elsnerju, ki so domov prinesli olimpijske medalje. Kot da živimo v državi, ki ima vsaj toliko svetovnih in olimpijskih prvakov kot pekov in gostincev. Ali pa je tudi za Bloudkovo nagrado najbolj pomembno, čigav si.