Slobodan Simič - Sime je dober poznavalec solinarstva, še bolj pa tradicionalnih in po večini že izginulih plovil naše obale. O teh je napisal že več knjig in izdeluje celo makete.
Eno od njih, polodprto, da je vidna tudi njena notranjost, je predstavil v piranski Tartinijevi hiši ob nedavnem solinarskem prazniku, ko je bilo veliko pozornosti namenjene tudi tehnični dediščini.
Slobodan Simič - Sime poudarja tudi pomen tehnične dediščine solin z unikatnimi mostovi čez kanale, polmostovi za natovarjanje, zapornicami in vetrnicami za prečrpavanje vode. FOTO: Janez Mužič
Vlačilec Dragonja med vleko štirih maon proti portoroškim skladiščem soli FOTO: Arhiv Pomorski muzej
Živeti v solinah je pomenilo mnogo stvari, ne le pobirati soli.
»Koprske soline so stale ob mestu in na solne fonte je solinar lahko prišel peš ali z vozom in tako po kopnem tudi odvažal pridelano sol. Piranske soline pa so bile oddaljene od mesta, zato so med sezono solinarji tja odhajali za dlje, za štiri mesece na leto in več. Tam so živeli skupaj z družino. Živeti v solinah je pomenilo mnogo stvari, ne le pobirati soli. Treba je bilo hoditi po hrano, vodo, k maši, k prijateljem na drugem koncu solin, v gostilno, vrniti dolgove, se zadolžiti v Piranu ali opraviti kaj drugega v mestu. Peš bi za to bilo treba prehoditi tudi osem kilometrov. Zaradi takšne specifičnosti so bila plovila za piranske soline veliko pomembnejša kot za koprske, saj čas, o katerem govorimo, ni poznal niti boljšega makadama. S plovili so bile soline obvladljive in veliko manjše,« razlaga Simič.
Maona v kanalu solin FOTO: Arhiv Pomorski muzej
8 zavrženih maon so kupili v Kraljevici leta 1953.
Aprilski odhod
V soline se je odpravila skoraj vsa družina z vsem, kar je bilo potrebno za nekajmesečno življenje. Vse skupaj se je začelo z aprilskim odhodom na stoterih natovorjenih barkah, med katerimi so bile tudi majhne batane in bateline, s plovili pa je bilo treba po zaključku solne sezone avgusta prepeljati družino in vse stvari nazaj v Piran. Po kanalih Sečoveljskih solin so tako pluli z že izginulimi bateli, barkini, bateloni, taneki …
V solinarstvu naše obale je od 18. do 20. stoletja delovalo prek ducat različnih, bolj ali manj tradicionalnih bark. Pred tem časom jih je bilo še nekaj, vendar so podatki o teh, še starejših tipih plovil skromni in neraziskani. Med njimi je bila tudi maona. To je bilo večje, težko, močno tovorno plovilo brez pogona. O njem Simič pravi: »Poznajo jih po vsem svetu, saj so namenjene za prevoz velike količine kakršnega koli tovora pri gradbenih posegih. Tovorile so kamenje, mivko ter podobno, na način, da se navežejo na vlačilec, nemalokrat v vrsto druga za drugo, in nato na vlačilec, ki vleče cel konvoj. Taka plovila so po drugi vojni pri nas uporabljali tudi za prevoz soli iz naših solin do skladišč soli Monfort, Grando, Antenal …«
Maketa je v merilu 1:10 in lutka na njej tudi, da se vidi, kako velike so bile. FOTO: Arhiv Pomorski muzej
Piranske maone so bile značilno črne barve, s katraniziranjem oplat so jim podaljševali uporabno dobo. FOTO: Janez Mužič
Kazen, ne služba, dio povero!
»Porka mižerija, ma kateri štronco si je izmislil to sol?! To lopatanje je bolj podobno kazni kot službi, dio povero!« »Ale, mući, daj v višjo prestavo in lopataj dalje,« je Stefan odbrusil nejevoljnemu Pierotu in dodal: »Vidš, da baia na tvoji strani visi.« »Ma se počutim prav ku kaznjenec! Tako, ku je rekla tisti bot una gasterbajter švabica, ko sta nas z možom gledala z obale. 'Joj, her Flick, a so to politični zaporniki?' Mater ji!« Pogovor solinarjev med polnjenjem velikih posod, ki so jim rekli baia, s soljo na maonah pred skladišči soli v Portorožu, kot ga je zabeležil Pirančan Slobodan Simič - Sime ... Sol so maone pripeljale iz solin, in ko je bila baia polna, so jo ročno s škripcem dvignili do odprtine v debelem kamnitem zidu skladišča ter stresli vanj. Delo na vročem soncu je bilo vse prej kot enostavno.
Značilno črne
Zadnje je v soline pripeljalo tedanje podjetje Začimba leta 1953, ko jih je v Kraljevici kupilo kar osem. Tam so bile to zavržene gradbene maone, ki so jih po prihodu v soline mojstri iz solinarskega škvera znova usposobili. S soljo napolnjene maone so do ustja kanalov vlekli ročno, ob plimi, s pomočjo vrvi, saj vlačilec v ozke kanale ni mogel pripluti. Na morski strani solin so maono ali več plovil navezali na motorni čoln Dragonja, ki je kompozicijo po morju vlekel do priveza pri skladiščih soli kakih 40 minut. Na vsaki maoni je bil delavec, ki je med vleko s krmilom usmerjal plovilo.
Natovarjanje soli FOTO: Josip Rašivalj
Maona je lahko zaradi večje prostornine prevažala več soli kot na primer barkin. Imela je plitvo dno, zato je lahko plula po kanalih. Nekatere maone so v dolžino dosegale tudi več kot dvanajst metrov, najpogosteje pa so bile dolge do deset metrov. Prostornina 12-metrske maone je bila približno 70 kubičnih metrov, nosilnost pa okoli 70 ton. Piranske maone so bile značilno črne barve, ki je bila posledica katraniziranja oplat, s čimer so poskušali maonam podaljšati uporabno dobo.
Danes nobene maone ni več. Leta 1956 so se v hudi nevihti, ki je zajela Portorož, vse potopile, transport soli pa od takrat poteka po cestah. Nanje spominja le še maketa, ki jo je izdelal Simič.
Omenimo še močen vlačilec Dragonja. Droga ga je kupila na sejmu v Zagrebu, pred njim pa so imeli še tri, a se o njih malo ve. Imel je Mercedesov motor s 100 konji in se nikoli ni pokvaril. Po omenjeni nevihti, ki je uničila soline in vse maone, so ga prodali.
