Neverjeten podvig: na domači Lisci je Miran osvojil Everest (FOTO)

»Na Lisco hodim rad, letos sem bil že 150-krat. Pri 60. vzponu pa sem pomislil, da bi se tega lotil malce drugače. Pri sebi sem začutil, da bi to lahko naredil. Praviloma so se everestinga lotili kolesarji, za pohodnike še nisem slišal,« nam pripoveduje 39-letni Miran Železnik iz Krmelja.

Zaposlen je v novomeški Krki, v prostem času pa predan gibanju – kolesarjenju in hoji v hribe. Tako se je prejšnji petek lotil tako imenovanega everestinga. Po domače povedano: želel se je 13-krat povzpeti na Lisco, da bi naredil vsaj 8848 višinskih metrov, kolikor znaša nadmorska višina najvišje gore na svetu Mount Everest.

»Pri meni je tako: v enem obdobju kolesarim, v drugem pa hodim. V obdobju covida-19 sem šel na Lisco kar 160-krat. Za hojo me je navdušil prijatelj Marjan Krašovec. Veliko sva že prehodila skupaj. Ko sem takole hodil gor, pa me je Tomaž Rantah, šef planinske koče na Lisci, izzval, da bi se letos 200-krat povzpel nanjo. Tudi v čast Pivovarni Laški, ki praznuje 200 let. Zdaj sem pri 135 vzponih,« Miran pripoveduje o tem, zakaj rad hodi in kakšne izzive išče. Tokrat everesting.

Na pomoč tudi rokometaši

»Pred tremi meseci sem se odločil. Ideja je zrasla v moji glavi, potem sem jo zaupal Tomažu Rantahu in mojim domačim, prijatelju Marjanu, ki je lani uspešno prehodil slovensko transverzalo. Takrat sem mu pakrat tudi sam pomagal, zdaj mi je pa on.« Ko je imel Miran prve dni avgusta kolektivni dopust, je akcija stekla.

»Ob petkih imamo po navadi rokometaši v Krmelju trening. Tokrat smo se odločili, da naredimo nekaj skupaj: jaz sem začel hoditi na Lisco, rokometaši pa so me prišli podpret.« Par dni prej je bolj počival, če izvzamemo vzpon na Grintavec in pohod na Lisco. »V petek sem ležal in počival, jedel sem makarone in frutabele in veliko pil,« je opisal zadnje ure pred začetkom podviga. Potem pa je zagrizel v hrib.

»Ob 17. uri smo začeli pri Vinski kleti Frelih & Mastnak na posestvu Krakovo in po strmi Merjaščevi poti navzgor. Devetkrat sem šel po tej strmi poti, trikrat po Pastirčkovi poti, enkrat pa čez Skalce. Zadnje poti so se vlekle, vsak korak je bil preveč. Lepo je bilo, ker je bila polna luna, jasno in vidno je bilo tudi ponoči. Sprva sem bil svež in poln energije. Ponoči je šlo, do sedmih zjutraj sem bil že sedemkrat na vrhu. Najhuje je bilo v soboto: od 9. ure naprej se je grelo, temperature so se povzpele do 36 stopinj. To vročino sem reševal s pijačo. Pa iskal sem pot po senci,« opisuje.

»Ko sem prihajal na vrh, sem nekaj spil in pojedel. Ponoči sem pojedel gobovo juho, vmes makarone, zjutraj jajca. Jedel sem le na vrhu. Če bi pred vzponom, bi težko hodil s polnim želodcem. Pojedel sem veliko frutabel in štrudlja. Mama pa mi je spekla še hlebec kruha, ki mi ga je brat Tomaž prinesel svežega od drugi uri zjutraj na Lisco. To mi je veliko pomenilo, zelo sem jima hvaležen. Miran Gabrič mi je prinesel domač paradižnik sorte volovsko srce. Vse nam je prav prišlo. Sicer je mama vso hrano prej pripravila, prijatelj Marjan pa jo je v avtodomu grel in pripravljal zame. Ker nam je na koncu uspelo, pa nam je pravo pojedino na Lisci pripravilo Gostišče Majcen - Ulčnik.« Miran je vsem hvaležen za podporo in pomoč. Zaveda se, da sam verjetno ne bi zmogel, sploh v taki v vročini.

Presegel Everest

»Ko sem prihajal na vrh, je bil dober občutek, da so me tam pričakali, par besed smo rekli in sem šel spet naprej,« pove. Krčev in bolečin ni imel, med hojo je poslušal glasbo, največja ovira mu je bila torej vročina. Romantike ni bilo, kljub polni luni, bil je notranje boje.

»Ni bilo lahko. A nikoli nisem pomislil, da bi odnehal. V glavi sem imel ves čas jasno misel: če sem naredil že toliko, pa že ne bom odnehal. Vedel sem, da bom speljal do konca. Prav tako sem vedel, da se še enkrat tega ne bom lotil! S skupnimi močmi nam je uspelo. Res je, da malce kasneje, kot sem načrtoval.«

Med podvigom si je noge pridno mazal s hladilnimi kremami, z masažo mu je priskočil na pomoč Janez Starina. Vedno je vodil tudi statistiko. »Želel sem si to prehoditi v 25 urah. Nisem pa vštel premora. A ko sem naredil končen izračun, se je izšlo: hodil sem točno 24 ur in 57 minut (navzgor 15 ur in štiri minute, navzdol devet ur in 53 minut), ob tem pa imel še nekaj premora.«

Počival je devet ur in tri minute, skupaj je bil na poti 34 ur. Naredil je 8870 višinskih metrov (torej še več, kot everesting zahteva), prehodil je 87,82 kilometra, to je 142.858 korakov. »Shujšal pa nisem,« se nasmeje, potem pa še razkrije, da je na cilj prišel četrt pred tretjo uro zjutraj. Sredi travnika je dosegel želeno višinsko razliko. »Hvala bogu je to za mano, je bila moja prva misel. Takrat sem rekel, da ne bi tega ponovil, a če malce pomislim, morda pa.« Miran si je privoščil dan počitka. Potem pa spet na Lisco.