Iz majhnega mesta v Dagestanu, med gorami in skromnim življenjem, jo je pot vodila vse do Ljubljane, kjer danes kot zdravnica na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana pomaga parom na eni najbolj občutljivih življenjskih poti do starševstva. Zgodba Dzhamilyat Abdulkhalikove, dr. med., ni le zgodba o selitvi, študiju in karieri, ampak tudi o družinski zapuščini, osebni preizkušnji in neomajni vztrajnosti.

V družini je bila medicina zapisana globoko

Dzhamilyat Abdulkhalikova prihaja iz Dagestana, republike v sestavi Ruske federacije ob zahodni obali Kaspijskega jezera. Odraščala je v majhnem mestu v goratem delu dežele, kjer, kot pripoveduje v internem časopisu UKC Ljubljana časopisa Interno, materialno niso imeli veliko, a so znali ceniti drobne stvari.

»Odraščala sem v za ruske razmere zelo majhnem mestu s komaj 66.000 prebivalci, ki se nahaja v goratem delu dežele, od koder se, kamor seže pogled, razprostirajo hribi. Živeli smo v socializmu, kjer je ideologija močno združevala ljudi. Materialno nismo imeli veliko, zato pa smo toliko bolj cenili, ko smo lahko kupili ali dobili kakšno stvar,« se spominja.

Prav medicina je bila v njihovi družini nekaj skoraj samoumevnega. »Medicina je bila že od nekdaj pomemben del naše družine. Dedek, stric, teta in mama so bili zdravniki. Oče je bil kot agronom v naravoslovju na drugačen način,« pravi. Zato študij medicine ni bil naključje, ampak logična izbira.

Že njen dedek Magomed Gadžijev, ki so ga klicali dr. Mišo, je med drugo svetovno vojno doživel osupljivo zgodbo. Pomagal je pri ustanovitvi partizanske bolnišnice Zalesje, kar po rusko pomeni ‘za gozdom’. pripoveduje zdravnica. FOTO: UKC Ljubljana

Družinska zgodba, povezana s Slovenijo

Njena življenjska pot je s Slovenijo povezana precej bolj, kot bi si kdo mislil. Že njen dedek Magomed Gadžijev, ki so ga klicali dr. Mišo, je med drugo svetovno vojno doživel osupljivo zgodbo. Bil je ruski vojaški kirurg, ranjen na ukrajinski fronti, fašisti pa so ga želeli prepeljati v Italijo, da bi zdravil njihove vojake.

»V Senožečah mu je uspelo skočiti z vlaka in tri dni je taval v gozdu med Pivko in Divačo, dokler ni naletel na borce istrskega odreda. Uspelo mu je razložiti, kdo in kaj je, kmalu pa je pomagal pri ustanovitvi partizanske bolnišnice Zalesje, kar po rusko pomeni ‘za gozdom’,« pripoveduje zdravnica za Interno.

Tam zgodbe še ni bilo konec. Dedek se je zaljubil v mlado dekle, ki ga je sprva spoznalo kot bolnica, kasneje pa je prišla delat v bolnišnico. Po vojni se je vrnil v Rusijo, njun sin Eldar pa je ostal v Sloveniji. Tudi sam je šel po poti medicine in postal vrhunski kirurg, ki je zaznamoval razvoj jetrne kirurgije v UKC Ljubljana in nato še v UKC Maribor.

Selitev v Ljubljano je bila velik šok

Pri sedemnajstih letih se je vpisala na medicinsko fakulteto v Dagestanu, nato pa ji je med obiskom sorodnikov v Sloveniji stric Eldar predlagal, naj pride v Ljubljano. Sprva je prišla le na obisk, potem pa ostala. Toda začetek ni bil lahek. »Nisem si predstavljala, da bo tako težko. Selitev v Slovenijo je bila velika sprememba. Nisem imela prijateljev in najbližje družine,« se spominja v reviji Interno.

Veliko oporo ji je dala slovenska veja družine. Živela je pri stricu Eldarju, ob njem pa so jo sprejeli tudi njegova žena Marjeta, prav tako zdravnica, in njuni trije otroci. »Brez slovenske družine selitve ne bi zmogla,« odkrito pove.

Največji izziv je bil jezik. Hitro je morala osvojiti slovenščino na zelo visoki ravni, da je lahko sledila študiju. »Večina literature je bila v angleščini. Sama sem jo najprej prevajala v ruščino in šele nato v slovenščino. Prvi trije letniki so bili najtežji. Cele dneve sem samo študirala,« pravi.

Danes pomaga parom na najtežji poti

Po študiju jo je pot vodila v ginekologijo. Specializacijo je začela v Splošni bolnišnici Izola, nato pa jo je še posebej pritegnilo področje reprodukcije. Del obveznega kroženja je opravila v UKC Ljubljana, kjer jo je, kot pravi, takratna predstojnica prof. Eda Vrtačnik Bokal zelo lepo sprejela in ji začrtala karierno pot.

Danes dela na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Njeno področje so zdravljenje neplodnosti, ginekološka endokrinologija in deloma tudi otroška ginekologija.

»Ukvarjam se predvsem z zdravljenjem neplodnosti, ginekološko endokrinologijo in v manjši meri z otroško ginekologijo. Zame je eden najlepših trenutkov, ko pridem na dežurstvo v porodni blok in srečam svojo pacientko, ki se je borila z neplodnostjo in je donosila otroka. To je vrhunec zdravljenja,« pravi v reviji UKC Ljubljana.

Tudi sama je bila pacientka

Njeni zgodbi daje posebno težo še nekaj, kar jo z bolnicami povezuje na zelo osebni ravni. Tudi sama je namreč prehodila zahtevno pot zdravljenja neplodnosti. »Kljub strokovnemu delu na področju reproduktivne medicine sem bila tudi sama pacientka na lastnem oddelku – hkrati zdravnica in bolnica. Prešla sem vse faze zdravljenja neplodnosti ter opravila več postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, med katerimi je bil eden uspešen.«

To izkušnjo danes občuti kot veliko življenjsko lekcijo. »Imam enega otroka, za katerega sem hvaležna vsak dan. Starševstvo, doseženo s postopki zunajtelesne oploditve, prinaša posebno zavest o tej hvaležnosti. Ko takšno pot doživiš tudi sam kot zdravnik, je občutek ob uspehu zdravljenja pacientov še toliko bolj globok in častno doživet.« Zaradi tega, pravi, bolnice lažje razume. Predvsem v psihološkem smislu. Prav ta spoj strokovnosti in osebne izkušnje ji daje posebno globino.

Opozarja tudi na velik problem sodobnega časa

Zdravnica opozarja, da je eden večjih izzivov sodobne reproduktivne medicine odlaganje materinstva v poznejša leta, ko na kakovost jajčnih celic ni več mogoče vplivati. Ob tem opozarja še na vpliv sodobnega življenjskega sloga in okolja.

Na plodnost vse bolj vplivajo tudi endokrini motilci, torej pesticidi, industrijske kemikalije, snovi v plastiki ter nekatere sestavine kozmetičnih izdelkov. Po njenih besedah gre za problem, ki ga ne bo mogoče reševati le z medicinskim napredkom, saj bioloških omejitev ni mogoče v celoti preseči.

Kljub temu poudarja, da je zdravljenje neplodnosti v Sloveniji zelo uspešno. »Ob tem sem hvaležna, da je zdravljenje neplodnosti v Sloveniji zelo uspešno in primerljivo z rezultati najbolj razvitih evropskih držav.«