Nevredni omembe

Minuli teden so devetošolci dobili na mizo seznam poklicev, ki bodo najbolj iskani in zanimivi čez 10 in 20 let. Medtem ko mi je prijatelj našteval s seznama 30 bodočih poklicev, ki bodo našim otrokom prinesli veselje in srečo v življenju, sem mi je roka kot v strahu zatresla in vroča kava je šla tudi malo po prstih. Našteval je takole: najbolj iskani in uspešni poklici v naslednjem obdobju so pravnik, ekonomist, računalničar, družinski svetovalec, svetovalec za fitnes, svetovalec za družinske finance, svetovalec za... terapevt pa kakšen osebni psiholog... Skratka, zanimivi bodo precej nežni poklici, ki jih, z izjemo računalničarjev, lahko opravljamo tudi v rokavičkah. Pa vendarle, z naštetimi poklici ni nič narobe, problem je v seznamu.

Pred dnevi sem naletel na podatke, da se v Sloveniji ob ogrevanju gospodarstva močno vzpenja gradbeništvo. V Sloveniji bi ta trenutek potrebovali čez 3000 varilcev in skoraj 1000 zidarjev, nekaj sto vodovodarjev, malarjev, problem so polagalci ploščic in parketarji. Da ne govorimo o kuharjih in natakarjih, za katere bi gostilničarji naredili vse, da bi jih dobili.
Na omenjenem vizionarskem seznamu menda ni niti enega od omenjenih bazičnih poklicev, ki so v bogatih državah, ki jih tako radi navajamo kot model, zelo cenjeni in tudi prekleto dobro plačani.

»Ni problem plezati po odru in zidati, ometavati, lepiti ploščice in barvati fasade, če te nekdo za to dobro plača,« mi je rekel Peter, ki sem ga pred kakim letom dni pozimi srečal v Salzburgu. Peter mi je navrgel še nekaj: »Doma sem bil deset let v pisarni, pa se zdaj na gradbišču bolje počutim.«
Kdo bo ob teh neskončnih svetovalcih čistil odtoke, zamenjal kotliček na veceju, kdo bo očistil okna, zamenjal šipo? Občutek ob seznamu je zares beden in prav rad bi srečal avtorja! Problem je, da naštetih bazičnih poklicev sploh ni obravnaval kot poklice, ki bi jih bilo vredno omenjati. Pa kdo se bo ukvarjal s čistilkami? Ko enkrat razmišljaš tako, upam, nevede, ustvariš svojevrsten vzorec sužnjelastništva, en tak domači kolonializem, ko zidar ni vreden, da ga omeniš, kljub temu da jih krvavo potrebujemo.