Nista zmogla stroškov, danes ju vržejo na cesto

VERŽEJ – Deževni oktobrski dnevi nad Prlekijo so še posebno turobni za nezaposlenega gimnazijskega maturanta Mirana Kača, ki bo čez mesec dni star 58 let, in njegovo partnerico, invalidno abrahamko Ano Kolbl, snažilko v Domu Lokavec. Spoznala sta se, ko je Miran iz Savinjske doline prišel prleškemu znancu pomagat pri trgatvi. Preskočila je iskrica, par sta že dvanajst let. Doslej najtežje trenutke sta prestajala pred enajstimi leti, ko jima je le malo pred porodom umrl otrok. Nič lažje jima ni zdaj, ko bijeta boj za preživetje. Saj jima nikoli ni bilo postlano z rožicami, a prav zdaj jima preti, da ju iz podstrešnega stanovanja na Maistrovi vržejo na cesto.

Zima prihaja

Prav danes, v četrtek, 15. oktobra, ju bo sodni izvršitelj, ker nista poravnala terjatev Stanovanjskega sklada RS, na podlagi odločitve sodišča skupaj z nekaj najbolj nujnimi predmeti borne osebne lastnine postavil na mraz in dež.

Po uradnih statističnih podatkih vsak sedmi državljan Slovenije živi pod pragom revščine. Resničnost je še bridkejša, saj mnogi svojo bedo skrivajo, ne obešajo je na veliki zvon. Ne trkajo na vrata humanitarnih organizacij, ne prosijo niti za najnujnejše potrebščine. Med takšnimi sta še nedavno bila tudi Ana, ki je zaradi epilepsije trenutno v bolniškem staležu, ter Miran. Kaj pred skorajšnjim brezdomstvom še morda lahko napravita, ne vesta, a jima je groza bližajočega se izgona na cesto že pred časom vzela spanec.

»Z enim dohodkom nisva več zmogla sproti plačevati vseh obveznosti, tako je nastal dolg, ki znaša več kot 4000 evrov. Zadevo smo poskušali urediti na vseh koncih in krajih, a žal ni šlo,« skrušen in s solzami v očeh priznava Miran ter nadaljuje: »Zadnje upanje, da ne pristaneva na cesti, so za naju Slovenske novice s Krambergerjevim skladom. Saj če bi na stanovanjskem skladu videli, da se nama obeta pomoč, bi napovedano deložacijo najverjetneje preklicali.«

Hudo mu je, ker morata prositi: »Vse bi bilo drugače, če bi našel kakršno koli redno delo.«

Javno delo po novem letu

S tridesetimi leti delovne dobe Ana zasluži okoli 480 evrov na mesec, s čimer morata preživeti oba. Ko za stanarino odštejeta 250 evrov in poravnata še režijske stroške, nimata več niti za hrano.

»Pa saj je še sodnik predlagal Stanovanjskemu skladu RS, naj z nama sklene poravnavo in nama omogoči obročno odplačevanje dolgov,« pove Miran in nadaljuje: »Vedno sem si želel redno službo, tudi na CSD in drugih službah sem jih prosil, naj mi priskrbijo delo, da bo potem lažje. Prav to, da z Anino plačo nisva zmogla poravnati stroškov, naju je v dveh letih pahnilo tja, kjer sva zdaj.«

Ana občasno iz službe prinese obrok za domov: »Pa je potem ob koncu meseca plača še nižja.«

Nekaj stane tudi 17 let star avtomobil, brez katerega pa, pravi Miran, ne bi šlo: »Še posebno ob vikendih in praznikih, ko Ana nima avtobusa in jo odpeljem v službo. Vozim jo tudi k zdravniku.« Se bo avto od nocojšnjega večera naprej prelevil v njuno bivališče?

Če bi lahko ostala v stanovanju vsaj še nekaj časa, upata, bi se morda izkopala iz težav že po novem letu. Miran bo tedaj spet izpolnjeval pogoje za vnovično zaposlitev prek javnih del, pomagal pa bi jima še mlajši izmed dveh Aninih sinov, ki se je nedavno odpravil v tujino in pričakuje prvo polno plačo za november. Da jima bo postopoma pomagal odplačati dolgove, je obljubil ob odhodu...