
Galerija

Ministrstvo za kmetijstvo je objavilo prvo enotno državno strokovno podlago, ki določa predlog območij trajno varovanih in ostalih kmetijskih zemljišč za celotno Slovenijo. Namen nove ureditve je zaščita kmetijskih zemljišč ter hitrejše in enostavnejše pripravljanje občinskih prostorskih načrtov.
Nova ureditev prinaša pomembne prednosti za kmeta, predvsem zaščito kmetijskih zemljišč pred pozidavo, večjo varnost in dolgoročno ohranjanje zemlje za pridelavo hrane. Uvaja tudi bolj enotna pravila po državi, zmanjšuje lokalne pritiske, pospešuje postopke in omogoča stabilnejše načrtovanje zaradi desetletne nespremenljivosti območij. Po drugi strani pa ta ukrep prinaša več resnih pomislekov, saj se odločanje centralizira na državno raven, s tem pa se zmanjšuje vpliv kmeta. Čeprav desetletna stabilnost prinaša predvidljivost, lahko ob napačnih odločitvah postane težava, ker je ne bo mogoče hitro spremeniti. Sporne so tudi izjeme za infrastrukturo, kjer pogosto izgubijo prav najboljša kmetijska zemljišča, ter razvrščanje na podlagi podatkov, ki ne odražajo vedno realnega stanja na terenu. Dodatno lahko strogo varovanje omeji razvoj kmetij, ukrep pa ne rešuje vprašanja lastništva in obdelovalca zemlje, zato niti ne daje jasne prednosti domačemu kmetu.
»Vprašanje je, ali bomo s tako politiko, kot jo danes izvajamo, sploh še imeli koga, ki bo na terenu pripravljen delati. Država je objavila prvi osnutek o področjih, ki bodo trajno varovane kmetijske površine. To je spet zelo pozitivna zgodba, saj kaže, da se zavedamo, kako pomembno je kmetijsko zemljo varovati z vidika prostora. Vendar imam še vedno občutek, da za tem sledijo postopki, ki bodo že spet sami sebi namen. Marsikdaj izvajalci na terenu ne zaznajo, da je treba podpreti tistega, ki dejansko dela – torej pridelovalca, kmeta, ki dela. Menim, da se bomo morali v tej državi glede prehranske politike še velikokrat prešteti,« je opozoril Gregor Macedoni, župan Mestne občine Novo mesto.

Enakovreden sogovornik
Kmetje si želijo sprememb tudi na področju Nature 2000, ki predstavlja sistem varovanih območij v Evropski uniji, katerega cilj je ohranjanje habitatov in vrst. To pomeni omejitve pri posegih v prostor, načinu rabe zemljišč, to pa posega v kmetijstvo, ki je usmerjeno v pridelavo hrane in ekonomsko vzdržnost kmetije, kar pogosto zahteva več svobode pri rabi zemlje, intenzivnejšo obdelavo ali širitev dejavnosti. »Želimo si sprememb, a Naturo 20000 okoljevarstveniki vneto zagovarjajo. Menimo, da bi morala biti pridelava hrane na prvem mestu, potem vse ostalo. Kmetje smo skozi zgodovino skrbeli za krajino, naravo in habitate. To, kar imamo danes, je tudi rezultat našega dela, ne pa naravovarstvenikov, ki so se priklopili na državni proračun po letu 1990. Danes pa se pogosto zdi, da se odločitve sprejemajo brez posluha za kmeta. Naravovarstveni ukrepi so pomembni, vendar pa mora biti kmet enakovreden sogovornik, saj najbolje pozna zemljo in način dela z njo,« je dejal Anton Medved.
»Če bodo kmetijska zemljišča varovana, potem morajo biti varovana v celoti, ne pa da se varujejo samo državna zemljišča, zasebna oziroma kmečka pa ne. Če govorimo o varovanju, mora to veljati za vse enako. Ne more biti tako, da se na eni strani omejuje, na drugi pa ne – sploh če gre za posege, kot je javna infrastruktura, kjer se pogosto posega prav na zasebna, kmetova zemljišča. Pogosto se namreč zdi, da prevladujejo občinski interesi, včasih tudi mimo interesov kmetov. Naše stališče je jasno: nikoli o kmetu brez kmeta. Kmet mora biti vključen v odločitve in mora imeti tudi korist od ukrepov, ki se sprejemajo,« se je na predlog novele ozrl Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije. Ter dodal: »Za kmeta je ključna zemlja. To je osnovno sredstvo za pridelavo in menimo, da bi morala država bolj zaščititi kmetijska zemljišča ter zagotoviti, da ostanejo v rokah domačih kmetov. Le tako bomo lahko dolgoročno zagotavljali prehransko varnost Slovenije. Danes vidimo, da tuji lastniki obdelujejo velika zemljišča – Ukrajinci, Hrvati, pa tudi drugi vlagatelji. To se nam ne zdi prav. Menimo, da bi morala država najprej zaščititi lastne interese, šele nato pa slediti širšim evropskim pravilom.«