SLOVENJ GRADEC – Razmere v naših bolnišnicah niso briljantne, to vemo že dolgo. V malodane vsaki izmed njih bi prav prišli posodobitev, razširitev in izboljšanje razmer – tako za zaposlene kakor za uporabnike storitev. Kako pa se lahko pri taki adaptaciji zalomi, kaže primer bolnišnice v Slovenj Gradcu, kjer so se gradbena dela zavlekla, razmere za paciente – in še posebno otroke – pa so dvomljive. Vsaj tako meni bralec iz Slovenj Gradca, ki nas je opozoril na razmere v slovenjegraški bolnišnici.
Na mamice prežijo luknje
Ta je zaradi rojstva v družini nekaj časa od blizu opazoval, kakšno gradbišče je v kompleksu stavb, ki tvorijo tamkajšnje zdravstveno središče. »Moralo bi biti posebno čisto za otroke, ne pa gradbišče. Sicer pa vas ne bo nihče opazil, da hodite naokrog, ker se nihče za nič ne briga,« je bil odločen sogovornik, ki pa je želel ostati anonimen. Gradbišče je veliko, problematičen pa naj bi bil del, v katerem sta porodnišnica in intenzivni oddelek za nedonošenčke, tam smo tudi sami našli prizore graditeljskih del, ki dajejo videz, kot da se bližajo zaključnim fazam.
Toda tudi brez gradbišča se naključni obiskovalec bolnišnice težko znajde v kleti, ki je precej velik labirint in skozi katerega poteka pretok ljudi skozi stavbe; ponekod potegne piš vetra, saj ljudje ne upoštevajo navodila, naj zapirajo vrata. Naša pot nas je vodila do porodnišnice in oddelka za nedonošenčke. Slednjega so izgradili v 80. letih in starejša sestra v hodniku reče, da je nov. A v bistvu daje še starejši videz in s kakšno luknjo v tleh (na kateri bi se lahko spotaknila katera od mamic z dojenčkom v naročju) ali nova, sijoča kamena tla, na katerih je pred našimi očmi spodrsnilo starejši delavki z vozičkom, vtis, da skrbi ljudi niso iz trte izvite. Tam naju s fotografom po pol ure pohajkovanja po kompleksu končno opazijo in ponudijo pomoč. Po naju pošljejo kar varnostnika s pištolo za pasom, ki naju je pripeljal po novem nizu hodnikov podzemnega labirinta in stopnišč do tamkajšnjega direktorja Janeza Lavreta.
Direktor s čelado
Lavre pove časovno zgodovino gradbenih zapletov: »Gradnja se je začela aprila 2010 in bi morala biti končana junija lani, toda najprej se je zavleklo z revizijo naročil opreme, nato pa je šel podizvajalec Konstruktor v prisilno poravnavo in stečaj.« V bolnišnici so imeli srečo, da je bil glavni izvajalec in nosilec pogodbe GH Holding, ki je sprejel ostanek obveznosti: »Izpad je bil dolg šest mesecev, zadeve pa tudi niso tako narejene, kot smo se dogovorili. Objekta ne bom prevzel,« nepričakovano ostro sklene Lavre.
Vsak dan je večkrat na objektu in opazuje napredek. »Danes so štiri vrata zmontirali na omare,« reče nekje po opoldnevu. Težave so od začetka, izognili so se Vegradu, ki ni mogel plačati bančne garancije, a vendar: »Bili so pritiski, da bi spustili garancijo, pa nismo hoteli.« Drugi obrtnik je Lavretu osebno grozil s pištolo, »da če ne bo dobil posla za 260.000 evrov na lep način, da ga bo dobil s pištolo. Kriminalisti mi niso verjeli.«
Na polici za svojo mizo ima delavsko čelado, da ga varuje. Otroci je menda niso potrebovali, tudi nesrečni nedonošenčki ne, saj jih pripeljejo v inkubatorju. Po naših informacijah pa mama enega izmed novorojenčkov sumi, da se je njen dojenček nalezel alergije prav v svojih prvih dneh; tam naj bi bival prav takrat, ko je bilo praha precej. Otrok naj bi se začel dušiti in odpeljati so ga morali v Ljubljano, kot posledico zastrupitve pa naj bi dobil alergijo. Starši so primer prijavili na pristojno ministrstvo, vendar se ne želijo izpostavljati prek medijev. »Vem, seznanjen sem s to pritožbo staršev, ki pa je prišla na ministrstvo in ne k nam,« potrjuje direktor, »pritožbe še nisem dobil v roke. Je pa res, da so težave, ker se ne zapirajo vrata. Center za nedonošenčke je za dvojnimi vrati,« pravi. Oddelek za nedonošenčke, narejen pred desetletji, pa ni imel odsihmal nobene adaptacije.
