Za Slovenske novice je o zaostrenih razmerah na Bližnjem vzhodu spregovoril politolog Bogomil Ferfila, ki opozarja, da aktualno dogajanje v Iranu ni nenadno, temveč posledica stopnjevanja pritiska zahoda na Teheran. »Glede na to počasno koncentracijo ameriškega ladjevja na Bližnjem vzhodu je bil to z ene strani pritisk na iranske pogajalce z ameriškimi in izraelskimi,« pojasnjuje in dodaja, da očitno »ta pritisk ni bil zadosten, in Iran ni hotel zadovoljiti vsem ameriškim in izraelskim zahtevam«. Ključna sporna točka ostaja jedrski program. »Predvsem v smislu, da bi morali predati ves obogateni uran, se odpovedati razvoju jedrskega programa, pa tudi razvoju balističnih raket,« pravi Ferfila.
Politolog Bogomil Ferfila je komentiral zaostrovanje razmer v Iranu. FOTO: Dejan Javornik
Po njegovem prepričanju sta bila prav to razloga, da sta se »v tesni navezi Benjamin Netanjahu in Donald Trump odločila še za en vojaški poseg v Iranu«. Spominja, da je bil že pred osmimi meseci, v dvanajstdnevni vojni junija lani, »velik del proizvodnih zmogljivosti za bogatenje urana uničen, prav tako velik del raketnih izstrelišč«, vendar je Irancem očitno uspelo del zmogljivosti obnoviti. »Jaz predvidevam, da teh velikih sofisticiranih raket sami ne morejo proizvesti. Mislim, da so dobavljene s strani Rusije,« ocenjuje.
Ljudje so poiskali zavetje. FOTO: REUTERS
Konflikt prehaja v nevarno fazo
Po obsežnih vojaških napadih ZDA in Izraela na iranske vojaške in strateške cilje je Iran odgovoril z raketnimi napadi, usmerjenimi tako proti izraelskemu ozemlju kot tudi proti ameriškim oporiščem v regiji Perzijskega zaliva. Konflikt, ki je bil dolga leta predvsem političen in posreden, se vse bolj spreminja v odprto vojaško konfrontacijo, kar povečuje tveganje širše regionalne destabilizacije.
Kot opozarja dr. Bogomil Ferfila, »se Bližnji vzhod hitro lahko spremeni v kotel, iz katerega se enkrat vpletene sile zelo težko umaknejo, saj vsak neposreden vojaški odgovor skoraj neizogibno sproži novega«.
Po začetku napadov je prišlo tudi do iranskih odgovorov. »Moramo vedeti, da je prišlo do napadov tako na Izrael kot na ameriška oporišča na Bližnjem vzhodu - v Bahrajnu, Kuvajtu in Katarju, kjer so zelo velike ameriške baze.« Sam se spominja obiska v Bahrajnu: »Polovica otoka je ena ogromna ameriška baza.« Napadi naj sicer ne bi povzročili večjih izgub. »Prišlo je do napadov, vendar brez kakršnihkoli žrtev na strani ameriških vojakov.«
Napadi so sprožili strah pred širšim regionalnim konfliktom, Iran pa je odgovoril z raketnimi napadi. FOTO: AFP
Odzivi slovenskega političnega vrha
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je opozorila, da gre za resno eskalacijo razmer, ki neposredno ogroža regionalno stabilnost. Po njenem mnenju lahko dolgoročno varnost zagotovi zgolj spoštovanje mednarodnega prava in vrnitev k diplomaciji, saj vojaško stopnjevanje vodi v nepredvidljive posledice za civilno prebivalstvo.
Zunanja ministrica Tanja Fajon je poudarila, da Slovenija poziva k takojšnji deeskalaciji in zadržanosti vseh vpletenih strani. Ocenila je, da mora mednarodna skupnost storiti vse, da prepreči širjenje konflikta, saj bi to imelo daljnosežne posledice ne le za Bližnji vzhod, temveč tudi za globalno varnost in gospodarstvo.
Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je medtem sporočilo, da spremlja razmere na terenu in je v stikih s slovenskimi predstavništvi v regiji. Slovenske državljane na prizadetih območjih poziva, naj ostanejo na varnem, upoštevajo navodila lokalnih oblasti in se izogibajo tveganim območjem.
Ljudje so poiskali zavetje pod mostom po sproženih sirenah zaradi iranskih raket. FOTO: AFP
Dogajanje po njegovem znova razkriva omejeno varnostno moč Evropske unije. »To se je pokazalo že pri vojni v Ukrajini, kjer je postalo jasno, da je Evropska unija na varnostnem področju povsem bosa.« Glavno besedo imajo Združene države Amerike. »Američani bodo tudi končali vojno v Ukrajini,« meni. Evropa pa bo morala po njegovem »narediti določene korake k večji samostojnosti« in hkrati urediti odnose z Rusijo, saj »to, da bomo z Rusijo v polvojnem stanju, ne more biti dolgoročna evropska perspektiva«.
Vloga Rusije in Kitajske
Ferfila ne pričakuje, da bi ZDA vstopile v konflikt s kopenskimi silami. »Američani se absolutno bojijo posredovanja kopenskih sil. Pošiljanje teh v Iran bi lahko ZDA potegnilo v vojno, iz katere se ne bi mogli več izvleči.« Opozarja tudi, da za zdaj ni jasne notranje alternative režimu, čeprav so protesti vse močnejši. »Zdaj vidim, da so izbruhnili protesti celo v svetem mestu Kom, ki je bilo trdno jedro režima.« Razloge za nezadovoljstvo vidi v dveh ključnih dejavnikih. »Ena stvar je politična represija, druga pa hitro slabšanje gospodarskih razmer zaradi ameriške blokade.« Protesti so zato po njegovem »tako politični kot gospodarski«. Kljub temu opozarja: »Zaenkrat ni videti neke sile, ki bi lahko na hitro zamenjala obstoječi teokratski režim.«
napad na ameriško vojaško oporišče v Bahrajnu, za katerega je iranska revolucionarna garda sporočila, da je bil usmerjen proti ameriški Peti floti. FOTO: AFP
V širšem kontekstu omenja tudi vlogo Rusije in Kitajske. »Rusija v večji meri, kot Kitajska prodaja orožje vpletenim stranem,« medtem ko Kitajska po njegovem ostaja bolj zadržana. »Njena strategija je, da se še naslednjih 20 let ne izpostavlja pretirano varnostno, ampak se osredotoča na hiter gospodarski razvoj.«
Kaj lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih?
Po mnenju Bogomila Ferfile bodo naslednji meseci ključni predvsem z vidika notranjega razvoja razmer v Iranu. Opozarja, da prihodnost konflikta ne bo odvisna le od vojaških potez ZDA, Izraela ali Irana, temveč predvsem od dogajanja znotraj same države. »V naslednjih mesecih bo odločilno, ali se bodo protesti znotraj Irana okrepili ali umirili. Če se bodo množično nadaljevali, lahko pride do točke, ko se celoten sistem začne rušiti od znotraj, podobno kot smo to videli ob padcih režimov v vzhodni Evropi pred desetletji,« ocenjuje Ferfila.
Dim se dviga nad Manamo v Bahrajnu po eksplozijah. FOTO: REUTERS
Ob tem poudarja, da je ključni dejavnik revolucionarna garda, ki predstavlja vojaško oporo režimu. »Če bi ta struktura spremenila svojo podporo in se distancirala od teokratskega vodstva, bi to lahko pomenilo konec obstoječega sistema. Če pa bo režim ohranil njeno podporo, obstaja velika verjetnost, da bo preživel tudi to krizo.«
Največje tveganje: dolgotrajna nestabilnost
Dr. Bogomil Ferfila opozarja, da največja nevarnost morda sploh ni hiter razpad režima, temveč dolgotrajna nestabilnost.
»Najbolj verjeten scenarij ni nujno dramatičen preobrat, ampak obdobje dolgotrajnega notranjega pritiska, kjer režim sicer ostane, a postane vse bolj oslabljen,« pojasnjuje.
Takšno stanje bi lahko pomenilo Iran, ki na zunaj ostaja politično stabilen, vendar znotraj vse bolj napet in nepredvidljiv. »To je situacija, ki je za mednarodno skupnost pogosto celo težja kot odprta sprememba oblasti, saj ustvarja stalno žarišče negotovosti.«
Po njegovem mnenju bi prav takšen razvoj dogodkov lahko najbolj zaznamoval prihodnje obdobje. »Dolgotrajna nestabilnost pomeni, da se konflikt ne zaključi, ampak se počasi vleče naprej in ves čas predstavlja tveganje za širšo regijo.«
Ženska z otrokom je poiskala zavetje pod mostom ob sproženih sirenah po izstrelitvi iranskih raket proti Izraelu. FOTO: REUTERS
Iran je po njegovih besedah etnično izjemno raznolika država, kar v času notranjih pretresov predstavlja dodatno nevarnost. Morebitno širjenje nemirov med manjšine bi lahko povzročilo destabilizacijo celotne države in sprožilo regionalni domino učinek. »Če bi prišlo do notranjega razpada Irana, bi to v konflikt skoraj zagotovo potegnilo tudi sosednje države in velike sile, kar bi ustvarilo scenarij, ki si ga trenutno ne želi nihče,« dodaja. Po njegovih besedah so zato »karte odprte«. Če se protesti okrepijo, obstaja možnost zamenjave režima, če se umirijo, bo ta obstal. »Videli bomo, ali se bo revolucionarno vrenje okrepilo ali končalo.«
