Objavljamo resnično in ganljivo zgodbo Radgončana Ludvika

Eden najbolj znanih in tudi najstarejših prebivalcev mesta sejmov in penine Ludvik Kramberger že več kot šest desetletij fotografira in piše v medijih o drugih. Tokrat pa se je vloga obrnila in je moral deliti zgodbo o sebi. To mu je, kot pravi bilo nujno, kajti v teh jesenskih dnevih je doživel, kar doživi le malo ljudi.

»Bil je sončen sobotni dan, ko so se sosedje, cele družine, z vsemi potrebnimi orodji, kosilnicami, samokolnico, grabljami, motikami, škarjami in še čim nenapovedano prišli urejati mojo 1300 m2 metrov veliko parcelo, ki obkroža mojo hišo, ob tem pa pokosili še 600 m2 metrov parcele od bližnje sorodnice, ki živi na Bledu. Ja, komu pa so pripravili to presenečenje? To je bilo namenjeno meni, Ludviku Krambergerju na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni, ki sem pred dobrima dvema mesecema izgubil ljubljeno ženo Marico, katera je večino teh del, ki so jih tokrat opravili »prostovoljci« sosedje, opravila na tej obsežni parceli. Glejte, danes se ljudje skoraj ne srečajo več. Kaj šele, da bi sosedu pomagali pri kakem delu. To pa ne velja za prebivalce radgonskega Šlebingerjevega brega, kjer je med sosedi, še ohranjena solidarnost,« je svojo zgodbo začel naš sogovornik, tudi sodelavec in dopisnik.

FOTO: Ludvik Kramberger

Kot je znano, je bila solidarnost vedno močno prisotna na podeželju. Sosed je spremljal delo soseda, in če je bila nuja, primer nevarnosti nevihte, pospraviti suho seno, je cela družina sosedu prišla pomagat, da so pred dežjem spravili seno na varno. Danes pa se ljudje več s sosedi skoraj ne vidijo in ne pogovarjajo. V mestih, vsaj tisti, ki se vozijo z dvigali, svojega soseda sploh ne poznajo. Žal, tudi na deželi je pogosto že tako. Pri priljubljenem Ludviku pa je drugače, saj so mu sosedje prišli urejat okolico hiše, vrt, sadovnjak in zelenico.

In, kako je to potekalo? »Stal sem pri izhodnih vratih do ceste, kjer sem do njih prignal Ašota, kužka hčerke Metke in njenega moža Chrisa, ki je pri meni na »dopustu«. In glej, od križišča, ki pelje, do dveh Hojsovih, se odvija povorka stanovalcev, sosedov moje domačije, ki so bili opremljeni z vsem omenjenim orodjem. Ugibal sem, kam bi naj ta »parada« bila namenjena. Uganka je bila hitro rešena, kajti ustavili so se pred mojim vhodom, kjer so me družno pozdravili. Zakaj so prišli pa je povedala soseda Carmen Krancelbinder, ki mi je zame pripravila ganljiv nagovor, ob katerem, čeprav sem stari »ded«, nisem mogel skriti solza. Kako tudi bi, ko sem ob njenem nagovoru opazoval vse, ki so prišli v »povorki«, se mi je v glavi »motalo« mnogo misli. Je to mogoče, da me tako spoštujejo! Je to mogoče, da ob tem, da sem ostal brez žene, niso pozabili name?«

FOTO: Ludvik Kramberger

Spraševal se je Ludvik, kdo ne bi od sreče potočil kake solze, če tolika množica, bile so cele družine, ja tudi otroci, so se spomnile na soseda, in mu pomagali narediti tisto, česar v tolikšnem obsegu, kot so ga opravili zbrani sosedje, sam ne zmore več. V skoraj dvournem »udarniškem« delu je okolica hiše, vrt, sadovnjak in zelenica, dobila novo podobo, katero bi ob pogledu pohvalil vsak, mimoidoči.

»Tokrat bi moral pohvalo izreči mojim dobrim sosedom, ki so mi s svojim delom izkazali čast, izkazali, da me spoštujejo. Moram pa povedati, da spoštujem sosede, seveda tudi druge, kajti, gorje tistemu, ki nima tople besede za soseda in sočloveka. Moram pa povedati, da je bila pobudnica akcije družina Carmen in Damjana Krncelbinder, ki je v lepo urejeni garaži tudi pripravila za vse udeležence bogato pogostitev. Za odlični bograč je poskrbel v tej hiši živeči Damjan Fridau, ki je tako poskrbel, da so se »delavci« okrepčali. Za sladkarije pa so priskrbeli tudi sosedje. Kar se tiče pijač, ki ustvarjajo dobo voljo, te pa je bilo veliko, je poskrbel gospodar Damjan Krancelbinder. Ob kosilu v garaži, ob »gasilskih« mizah, pa se je razvilo druženje, ker so si sosedje imeli kaj povedati. Ni manjkalo tudi izrečenih šal, s katerimi je bilo nasmejano prisotno občinstvo.«

Še dolgo po akciji je na Ludvikovem obrazu bilo opaziti kakšno solzo sreče: »Naj ob koncu te zgodbe, ki je edinstvena v mojem več kot 60-letnem dopisovanju v časopise in radijske postaje, izrečem zahvalo vsem, ki so mi pripravili to presenečenje, ter s tem opravili veliko delo. Posebna zahvala pa gre Carmen in dvema Danijema, ki so odstopili prostor za pogostitev in jo tudi pripravili...« je dodal Ludvik.