Že 400 let prihajajo verniki v cerkev sv. Roka v Žužemberku, jugovzhodno od jedra kraja, na vzpetini desno nad reko Krko. Tako je bilo tudi na praznik sv. Antona Puščavnika 17. januarja, ko so verniki dodobra napolnili cerkev. Sveto mašo je daroval novomeški prošt Stolnega kapitlja dr. Janez Gril ob somaševanju Franca Vidmarja, Jožeta Mrvarja, Miloša Koširja in Janeza Jeromna. Slovesno mašo je obogatil starejši mešani pevski zbor z zborovodjem in organistom Lukom Vovkom. Cerkev je bila zgrajena leta 1626 kot izraz hvaležnosti prebivalcev zgornje Krške doline, da je kužna bolezen pojenjala. Še danes jo na koru krasi velik napis v latinskem jeziku: Sv. Rok, odženi kugo, ohranjaj ta kraj in varuj svoje!
1626. SO POSTAVILI cerkev kot izraz hvaležnosti.
»V tistem času so se župnije Žužemberk, Hinje, Dobrnič, Trebnje, Zagradec in Krka odločile, da postavijo cerkev v čast sv. Roku. Lahko si predstavljamo, koliko romarjev je v teh letih prišlo v cerkev in se priporočilo za zdravje. Posebej so častili svetnike sv. Antona, sv. Roka, sv. Sebastijana in Marijo Pomagaj,« je povedal župnik Franc Vidmar. Kuga je pustošila tudi v tistih krajih. Bilo je zelo hudo, veliko prebivalcev je umrlo, pokopavali so jih v bližini cerkve, na njivi, ki je še dandanes znana kot kraj pokopa Kužni dol. Na god sv. Antona Puščavnika, ki je zelo priljubljen svetnik in priprošnjik, je prošt dr. Janez Gril opravil molitve za zdravje živine in podelil blagoslov.
Krača za dva tisočaka
Po vojni so na januarski god svetega Antona organizirali tudi kračevanje. Ljudje so prinesli v koš pred vhodom v cerkev mesne dobrote, da jih je župnik blagoslovil, po maši pa so romale na licitacijo, kar je oblast nato prepovedala in živila nekoč celo zasegla. Licitacijo so opravljali tudi po domovih, da bi z izkupičkom lahko vzdrževali cerkev sv. Roka. Turističnemu društvu Suha krajina je v 80. letih prejšnjega uspelo obuditi tradicijo. Kračmani in licitatorji Janez Pavel Gliha, Franc Rojc, Franc Longar in Vlado Kostevc so skoraj dve desetletji pripravljali prodajo, in sicer izmenično v dveh gostiščih: Pod gradom pri Pucljevih in Korenovih na desnem bregu. Zbrane mesne dobrote, pa tudi likovna in umetniška dela, ki so jih darovali dobri ljudje, so ponujali ob igranju glasbenikov. Vzdušje je bilo izjemno, izkupiček je bil dober in je šel za obnovo cerkve.
Ker je sveti Anton med drugim zavetnik prašičev, so ga imenovali tudi Prešičkar.
Za kračo so se velikokrat pomerili župani, motoristi, konjarji, pa tudi številni gospodarstveniki in občani, ki jim je bilo v veliko veselje, da so se lahko udeležili takšnega dogodka. Tako so samo za glavno kračo licitatorji iztržili tudi dva tisočaka. Ključarju cerkve Francu Longarju je žal, da je tradicija ugasnila, in upa, da bo mlajši rod kračevanje nekoč obudil, saj je pomemben del verske in kulturne dediščine tistega dela Dolenjske.
Kračmani Franc Rojc, Janez Pavel Gliha in Franc Longar so bili vrsto let gonilna sila dogajanja ob tem prazniku. FOTO: Slavko Mirtič
Dr. Janez Gril, župniki in cerkveno občestvo FOTO: Slavko Mirtič
Cerkev sv. Roka v Žužemberku FOTO: Slavko Mirtič
Ključarju cerkve Francu Longarju je žal, da je tradicija ugasnila. FOTO: Slavko Mirtič
