Obsotelski Michelangelo kleše orjaške kamne

»Poleti sem kipar, pozimi pa muzikant,« se prešerno nasmeji 66-letni upokojenec Franci Černelč iz Hrastja pri Bistrici ob Sotli, ko ga povprašamo, s čim vse se ukvarja. A njegov seznam ustvarjalnih aktivnosti, ki jih je še kako vešč in s katerimi daje pečat tako kozjanski kot slovenski kulturi, je dolg; je glasbenik, pesnik, skladatelj, kipar, slikar, organizator kulturnih dogodkov in še kaj. Ustvarjalni pečat s svojimi skulpturami pušča pravzaprav po vsej državi, s svojimi unikatnimi izdelki iz stekla pa so naši državniki obdarili tudi najbolj znana svetovna imena, kot so ruski predsednik Vladimir Putin, nekdanji ameriški predsednik George Bush in papež Janez Pavel II.

Kamen, steklo, les

Černelč pravi, da najraje ustvarja iz kamna, čeprav je začel s steklom in lesom. »Dokler sva z ženo gradila hišo in so bili otroci majhni, pa še služba je zahtevala svoje, časa za ustvarjanje ni bilo. Tako sem začel les oblikovati konec tisočletja,« se spominja. Še kako ustvarjalna so bila tudi leta, ko je bil zaposlen v Steklarni Rogaška v Rogaški Slatini. Brušenje in pihanje stekla sta bili sprva njegovi glavni opravili, pozneje je prevzel vodenje oddelka za unikate v steklarski delavnici obrata Dekor v Kozjem, ki je spadala pod okrilje Steklarne v Rogaški Slatini. »Sodeloval sem z dizajnerji, oblikoval sem in delal načrte za skulpture, za protokolarna darila,« našteva in pokaže sliko steklenega globusa, ki sta ga dobila Bush in Putin na zgodovinskem srečanju na Brdu, izdelan pa je bil po Francijevih načrtih. S posebnim kristalnim mašnim kelihom, Slomškovim, je Slovenijo septembra 1999 zapustil tudi papež Janez Pavel II., Franci je med drugim izdelal vazo s podobo Bude za tajskega cesarja, oblikoval kolekcijo Zlata nit in številne druge brušene kristalne skulpture, gravure portretov, športne trofeje … Iz kamna je uradno začel ustvarjati v Makolah. Leta 2005 so ga povabili na prvi mednarodni kiparski simpozij Forma viva. »Simpozija sem se udeležil predvsem zato, da bi se česa naučil, pa sem ugotovil, da ogromno znam, saj je oblikovanje kamna zelo podobno brušenju stekla. Že prvič sem za skulpturo Izgon iz raja dobil celo prvo nagrado,« se svojih začetkov oblikovanja kamna spominja Černelč, ki je od takrat reden gost tega simpozija. »Sem samouk, a sem ogromno znanja dobil v steklarni, kjer sem sodeloval z umetniki, ko smo odkrivali izrazne možnosti tega plemenitega materiala,« prizna in se spomni let, ko je prekinil delo v steklarni in naredil pedagoško akademijo glasbene smeri ter pet let celo poučeval na osnovni šoli v Kozjem, potem pa se je vrnil v steklarno.

Obsotelski Michelangelo

Njegove skulpture iz kamna so razstavljene po številnih krajih Slovenije. V Kozjanskem parku stoji njegov Anton Aškerc, na Svetih gorah, znani romarski poti, je kip Antona Martina Slomška, v bližini Slovenske Bistrice stoji mogočen, tri metre visok kip, ki predstavlja boj Slovencev skozi zgodovino, združuje pa Rudolfa Maistra, kralja Matjaža, osamosvojitvenega vojaka in podobo ženske. »Ta kip je iz italijanskega marmorja, iz katerega je delal tudi Michelangelo. No, jaz sem pa obsotelski Michelangelo,« se hudomušno nasmehne.

Svojih umetnin se spominja, ko lista po albumu s fotografijami; v Sežani je v krožišču, kjer zavijemo proti Lipici, ogromna skulptura lipicanca. »Devet ton težak kamen je bil,« pove zgovorni sogovornik. Kamen časti v središču domače Bistrice ob Sotli je gotovo največja kamnita gmota, kar jih je obdelal, 16 ton je imela, zdaj jih ima seveda nekoliko manj, saj je steber iz sredine postavljen kot protiutež prangerju v Podsredi. Več umetnin je razstavljenih v Makolah in bližnji okolici, pa v Podsredi, Kozjem, pri Ptujski Gori, Hajdini, v Majšperku, Rogatcu. Na Sveti Trojici stoji podoba Cankarja, v občini Juršinci, v krožišču v vasi Gabrnik, je postavljena skulptura boksarja, prišleka opominja, da tam živi slovenski boksarski šampion Dejan Zavec …

Odraščal z glasbo

Francijevo življenje je še kako zaznamovano tudi z glasbo. »Že mama in oče sta bila odlična pevca in pri nas je bilo vedno veselo. Kar doma smo zapeli triglasno, še posebno pa me je očaral moj stric, ki je igral harmoniko. Čeprav so bili težki časi, so mi zato harmoniko kupili že, ko sem bil v drugem razredu,« se svojega z glasbo prežetega otroštva spominja Černelč, in čeprav je bil samouk, so ga učiteljice kmalu pritegnile k nastopom. Glasbi se pravzaprav posveča že vse življenje. Napisal je več otroških pesmic in jih uglasbil, nekatere so celo prave uspešnice, izdal je pesniško zbirko, kar četrt stoletja je med drugim vodil mešani pevski zbor v Bistrici ob Sotli. »Ob 25-letnici zbora sem dirigentsko palico predal naslednici Špeli. Nič tragičnega ni bilo, pa so vsi jokali,« se nasmehne ob spominih, v katerih ima posebno mesto tudi godba Orlica. Leta 2011 so jo na Francijevo pobudo obudili. Černelč je upravičeno ponosen tudi na svojo glasbeno etno skupino Nojek, ki goji predvsem slovensko ljudsko glasbo, ki mu je bila vedno največji navdih. Nojek, v katerem poje tudi njegova žena Lenka, je najbolj prepoznaven po uporabi neparnega, sedemosminskega ritma, po večglasnem petju in zvoku muzikantskega dela skupine, ki je dobila ime po samorodni trti, ki jo drugje poznajo kot šmarnica. Nojek, pravi Černelč, ne potrebuje nobenih škropiv in kemije, dovolj mu je že skopa zemlja, od sonca obsijana, in pridne roke. Tako je tudi z ljudsko pesmijo, kljub številnim grožnjam je danes še vedno živa. Le volje je treba, te pa Franciju Černelču in somišljenikom ne manjka.