Od butaric in presmeca do baročnih pisank Zdenke Stupica

V predkrščanskem času so ljudje verovali v lesni duh, zato ponekod še zdaj v butarico povežejo devet lesov. Nanjo lahko navežemo pomarančo ali jabolko, na veliki petek ali soboto pa priložimo pisanke. Zdenka Stupica z Rov pri Radomljah izdeluje moderne iz stiropora, na turkizno ali vijolično podlago nalepi svetleče bisere, okoli podobe matere božje ali princeske pa razporedi čipke.

V Sloveniji imajo butarice različna poimenovanja. Na Dolenjskem jim pravijo pušelj ali pušeljc, v Beli krajini drenek, na obali veja ali vivnik, na Štajerskem pa snop, presmec, tudi pegelj, na Ljubnem ob Savinji jih imenujejo ljubenske potice, v okolici Ljubljane pa butara ali butar'ca.

V predkrščanskem času so ljudje verovali v lesni duh, zato ponekod še zdaj v butarico povežejo devet lesov: šibe iz leske in psike, ki so jih povezali z rumeno vrbo, potem pa vezali na te veje z vrha navzdol brinovo vejico, mačice, po eno vrsto vejic ciprese, bršljana, nekaj vejic rumeno cvetočega drena ali resja, pušpanove vejice in nazadnje deveti les, iz katerega so naredili križ na vrhu. Te vrste butaric še zdaj izdelujejo na Moravškem.

Šibe povežemo z vrbovo vejico

Kulturni dom Franca Bernika – Menačnikova domačija iz Domžal in Rokodelski center Moravče skrbita za ohranjanje rokodelske kulturne dediščine. V velikonočnem času so organizirali delavnico izdelovanja cvetnonedeljskih butaric. Zanimanje je bilo zelo veliko. Prostor na Menačnikovi domačiji je bil skoraj premajhen za vse, ki bi se radi naučili izdelovanja butaric.

Rokodelke Marija Šmidovnik, Manca Brodar in moja malenkost smo ves teden pred delavnico v gozdovih nabirale leskove, psikove, vrbove, trdoleskine in druge veje, mačice, resje, zajčke, pušpanj, ciprese, veje češenj in jabolk.

Po tradiciji je za butarice potrebno neparno število šib, tokrat smo se odločile za sedem, kar je srečno število.

Šibe smo povezale z vrbovo vejico ali navadno špago. Butarica se začne izdelovati z vrha, kamor najprej vstavimo vejico brinja, oljčno vejico in mačice. Če jih niste izdelali za cvetno nedeljo, je še čas za to.

Praznike doživljamo vsak po svoje, a pomlad in sonce sta tu, sprehod pa zagotovo ne bo nikomur škodil.

Na spodnjem delu vejic začnemo povijati z vrvico ali žico dvakrat okoli šib, da se močno pritrdijo vejice, nato se naloži naslednja vrsta zelenja, ciprese in poveže, potem cvetoča resa ali zajčki, nato ponovno zelenje, pušpanj in še bunkice bršljana ter bršljanovi listi.

Vseskozi močno povezujemo in zaključimo tako, da žico ali vrvico skrijemo s povijanjem z vrbovo vejico ali navadno špago, lahko pa tudi s cvetličarskim zelenim trakom ali krep papirjem. Na butarico lahko navežemo pomarančo ali jabolko.

Velika pisanka s čipkami in diamanti

Upokojena delavka Zdenka Stupica iz Rova pri Radomljah pa je za prihajajočo veliko noč okrasila pirhe na svojevrsten način.

»Veliko jajce iz stiropora najprej premažem s fimo maso in jo s smirkovim papirjem pogladim.« Ko je jajce dvignila, smo nad izdelavo onemeli. Svetlikajoči se diamantki so bili geometrijsko natančno zloženi po obodu jajca, da nam je jemalo dih.

Zdenko smo vprašali, koliko časa porabi za izdelavo za pedenj velikega jajca.

»Samo brušenje mi vzame eno celo popoldne. V celoti ga izdelam v štirih dneh.«

Med tremi velikimi je bilo tudi malo manjše srebrne barve.

»No, tale je morda malce enostavnejši, zanj sem porabila nekaj ur.«

Zdenka si je pokojnino prislužila kot delavka, a vseskozi je čutila notranji nemir.

Občudovanja vredno je dejstvo, da gre pri njenih pisankah za filigransko umetnost, za katero je potrebna neskončna vztrajnost. Ob tem povejmo, da so filigranski izdelki dobri le takrat, ko na njih ni napake, stvar ne more biti narejena na približno. In na Zdenkinih pisankah ni napake.

V osnovi imajo enobarvno podlago, od svetlovijoličaste, turkizne, svetlosrebrne ali črne.

Lepo ujeta je tudi kombinacija pozlate z vijoličasto z rdečimi kroglicami, razvrščenimi v baročni zarob okoli podobice matere božje z otrokom. Na črni je podoba princeske, mladenke z dvora sončnega kralja Ludvika XIV., sosednji kvadrati pa so okrašeni s čipko. Turkizni in vijoličasti pirh sta prava baročna izdelka.

Največ časa ji vzame čiščenje robov: »Ko pobarvam, se barva poceja, zato moram robove pobrusiti in očistiti, tu moram biti potrpežljiva.«

Povejmo, da umetnica Zdenka Stupica s svojimi baročnimi pisankami sodeluje na 21. natečaju za naj pirhe Slovenskih novic 2017.