Od koder je ves Bohinj na dlani

Najlažje je Bohinjsko kotlino z očesom zaobjeti iz ptičje perspektive, iz letala, denimo, s trdnih tal, četudi z gora, pa je nekoliko težje. Zahodno od jezera leži Komna, vendar je naokoli vse polno gozdov. Jezero je mogoče videti z Bogatinskega sedla, a to je že daleč. Severno leži Pršivec, a z njega ga je mogoče videti le po delih. Enako velja za južni del, kjer je smučišče Vogel. Povrhu se s teh dveh točk le težko vidi najlepši del jezera, in sicer območje okoli cerkve Janeza Krstnika na kraju, kjer izteka Sava Bohinjka.

Tako nam ostanejo le še gore na vzhodu. Gre za greben, ki loči Bohinj na Zgornjo in Spodnjo dolino. Nad jezerom se dvigata 720 metrov visoka Peč in 946 metrov visoka Rudnica. Njuni imeni sta zgovorni in sta povezani s tisočletno fužinarsko tradicijo Bohinja. Tam je bilo do 19. stoletja več rudnikov bobovca, železove rude, ki so jo spravljali v Bohinj in talili v plavžih. 
Naše izhodišče je Stara Fužina, kak kilometer od jezera. V vasi je bil nekdaj center železarn Žige Zoisa, in to vse do konca 19. stoletja, ko se je dejavnost preselila na Jesenice. Ostala je vrsta ledinskih imen.

Vzpon začnemo na robu Stare Fužine s parkirišča izjemno slikovite in prav tako starodavne cerkve svetega Pavla. Markirana pot nas popelje iz vasi po kolovozu prek travnikov naravnost proti jugu. Ko se začne vzpenjati, travnike zamenja gozd in le tu in tam so posamezne planine s planšarijami. Vzpnemo se na sedlo med Pečjo in Rudnico in se zasukamo ostro na levo. Še dobro uro potrebujemo, da se dvignemo do planine tik pod vrhom Rudnice, od koder se nam odpre lep razgled na jezero. Vrh gore je z vrha planine oddaljen še nekaj minut in od tam se nam odpre lep razgled na Zgornjo dolino: na Studor, Srednjo vas ter Bohinjsko Češnjico. Rudnica je sploh gora lepih razgledov. Še ena razgledna točka je južno od glavnega vrha, kjer pa se nam odpre razgled na Spodnjo dolino, vse tja do Bohinjske Bistrice in gore okoli Koble. Rudnica ponudi lep razgled na Bohinjsko jezero, a kar malo razočara, saj je jezero kljub vsemu nekoliko oddaljeno.

Da ne bi bilo vse zaman, se je po uri in pol vzpona na Rudnico najlepše spustiti v dolino po krožni poti, ki vodi naravnost po grebenu. Lep čas nam ne kaže najbolje, saj nas pot vodi po gostem gozdu, kjer ni točk z razgledom. Ko po uri že skoraj obupamo, pa se na levo odcepi pot na vrh Peči. Tudi ta vseskozi vodi po gozdu in nas do zadnjega trenutka pušča v negotovosti. Potem pa se odpre jasa, na njej je klopca in z nje se odpre prelep razgled na celoten Bohinj. Končno le pride na vrsto tista podoba, za katero smo si kar lep čas prizadevali. Najlepši del jezera, in sicer most čez reko in cerkev sv. Janeza Krstnika, nam leži kot na dlani. Z vrha Peči se moramo le še spustiti nazaj v dolino. Po treh urah in pol hoje smo spet na izhodišču. Rudnica in Peč kot vrhova nista nič posebnega. Njuna prednost pa je razgled na enega od najlepših kotičkov Slovenije.