Od pamtiveka pri nas, 
priznani pa nikoli

STARE ŽAGE – Guten tug! Zgodba 84-letnega Henrika Dralke iz Starih Žag, enega redkih preostalih Kočevarjev pri nas, je izjemno dolga, in to vse od leta 1330, ko so grofje Ortenburški začeli na naše ozemlje naseljevati nemške kmete tako iz zahodne Koroške kot tudi vzhodne Tirolske. Naselili so jih na tedaj domala neposeljeno gozdnato Kočevsko, območje, ki je obsegalo 860 kvadratnih kilometrov in 177 vasi z glavnim mestom Kočevje, Gottscheer oziroma Kočjep, kot se v kočevarščini pravilno izgovori, nas je podučil Henrik. Njegova zgodba in zgodba njegovih prednikov seveda ni pravljica, nasprotno, je sila tragična: vse do danes jih prav nihče ni priznal. Ne prej ne pozneje; ne Avstro-Ogrska, ne Jugoslavija, ne Slovenija. »Ah, tudi najnovejša država nas ne priznava,« napol obupano prizna možak na dvorišču pred svojim domom. Skupnost, ki tu domuje že 680 let in je imela ustvarjen svoj jezikovni otok, na njem pa – kot Henrik in le še nekaj deset njemu podobnih – ji je uspelo ohraniti staro nemško narečje iz začetka 14. stoletja, je (bila) očitno vseskozi nekomu trn v peti. »Kočevarji so bili ves ta čas zavrženi, brez pravic,« jasno pove Henrik. Ter glasno doda: »Za volitve so jih pa zmeraj iskali!«

Henrik, Heinrich, Hajna

Kot nezakonski sin se je rodil v Podstenicah v Kočevskem rogu, kjer ni danes ničesar več. Italijani so v roški ofenzivi vse uničili, pove Henrik. Pred tem so na poldrugem hektarju gojili krompir, zelje, repo in fižol, redili kokoši in prašiče. Dedek Dralka je umrl v prvi svetovni vojni, babica Maria pa se je potem v drugo poročila z Auerspergovim strojevodjo ozkotirne železnice Finkom, polharjem, ki ga je imel Henrik neizmerno rad. Bil mu je kot oče, ki ga sicer nikoli ni videl. Zato mu tudi ni bilo pretežko ostati doma, še posebno ko ga je po študiju na ljubljanski gimnaziji zasovražil tudi kulturbund. Vedel se je preveč slovensko. Tudi njegova mati se je strinjala, naj dokonča šolo, potem pa naj se jim pridruži. Z novim možem Kočevarjem Rudolfom Petschauerjem je bila tedaj namreč že na vlaku za obljubljeno Nemčijo, vsaj mislila je tako. Henrik je šele dve desetletji pozneje iz njenih ust izvedel, da so jo pravzaprav odpeljali v Krško, od koder je, bržkone pred rdečo puškino cevjo, v zadnjem trenutku, tik pred koncem vojne, srečno pobegnila tja, kjer je v pozni starosti tudi umrla – v Frankfurt.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Najmlajši original