Od Pekinga 
do Velikega zidu

Ko se voziš po Pekingu, šele začenjaš dojemati, kako ogromno je vse. Na srečo imajo dobro urejen in poceni mestni promet, še zlasti podzemno železnico, ki je druga najdaljša na svetu za šanghajsko, pa tudi avtobusi niso od muh, le promet v konicah postane precej kaotičen. Žal promet in industrija poskrbita tudi za zdaj že klasični pekinški smog, ki pa ga je med našim obiskom razpihal veter.

Kitajski zajtrk

Pravi kitajski dan se preprosto mora začeti s tradicionalnim zajtrkom: v sopari skuhani cmočki, polnjeni s svinjino in pospremljeni z gobovo ali jetrno juho z mehkim, rahlo zdrizastim tofujem. Le na kavo je treba malce počakati, saj Kitajci raje pijejo čaj, a kljub temu smo tudi v tradicionalni kitajski restavraciji dobili okusno in močno kavo.

Ena izmed prijetnejših stvari, ki si jih lahko omisliš na Kitajskem, je obisk čajnice, še posebno če ti predstavijo ceremonijo priprave in pitja čaja. V primerjavi z japonskim obredom, ki je strogo ritualen in prefinjen, je kitajski bolj sproščen in zajema precej vehementnega nalivanja kropa, pri čemer ni nič hudega, če se malo vode tudi polije po mizi.

Tradicionalno in moderno

Peking je še vedno rastoče velemesto, ki združuje sodobno s tradicionalnim. Na eni strani so urejene poslovne četrti s stolpnicami in dragimi (zahodnimi) trgovinami, na drugi stare tradicionalne hiše, vse skupaj pa obdajajo velikanska stanovanjska naselja. Za ljubitelje malce bolj tradicionalne Kitajske je zagotovo vredno obiskati enega od pekinških hutongov, starih četrti, sestavljenih iz nizkih hiš s štirikotnimi dvorišči, med katerimi se lahko prevažaš tudi z rikšo. Hutongi (beseda pomeni uličico) so pravi oddih od pekinškega vrveža, kjer si lahko v miru ogleduješ trgovinice, spiješ čaj, poješ kak cmoček ali rezance ali pa kockice iz zgoščene svinjske krvi. Cene na splošno niso pretirane za slovenski žep, saj dobiš v uličnih lokalčkih porcijo cmočkov ali krožnik rezancev že za evro ali dva, seveda pa se dvignejo v boljših lokalih.

Priznati moram, da sem na ulicah pričakoval več umazanije, sploh v manj zahodnjaških delih mesta, a Peking se je v zadnjih letih toliko spremenil, da na tleh skoraj ne zagledaš več cigaretnega ogorka, kaj šele žvečilnega gumija. Le domačini strašno radi vlečejo smrklje iz petnih žil in jih veselo pljuvajo naokoli.

Pljuvanja pa ni bilo v lamaističnem templju Yonghe. Graditi so ga začeli ob koncu 17. stoletja. V njem so sprva prebivali dvorni evnuhi, ki pa so se morali umakniti princu Yongu, a ko je leta 1722 postal cesar Yongzheng, so polovico kompleksa preuredili v samostan za tibetanske budistične menihe. Po državljanski vojni leta 1949 je kitajska vlada tempelj razglasila za državni spomenik in ga za dolgih 32 let zaprla za javnost. Zdaj je ena izmed najbolj priljubljenih turističnih zanimivosti v mestu, hkrati pa ga množično obiskujejo domačini, ki se gredo poklonit (tudi) 26-metrskemu kipu Bude, izrezljanem iz enega kosa sandalovine, ki ga je sedmi dalajlama v 18. stoletju podaril cesarju Qianlongu in ki so ga kar tri leta prevažali iz Tibeta do Pekinga. Vstopnina ni draga, 25 juanov oziroma polčetrti evro.

Prepovedano mesto in Veliki zid

Še tako kratki obisk Pekinga ne more miniti brez sprehoda skozi Prepovedano mesto, kjer so skoraj pol tisočletja (od leta 1420 do 1912) prebivali kitajski cesarji in kamor noga navadnega smrtnika ni imela vstopa. Velikanski kompleks z 980 stavbami je 14 let gradilo več kot milijon delavcev. Vstopnina za ogled Prepovedanega mesta znaša od 5,5 do 8 evrov, odvisno od sezone, za vstop pa tujci potrebujemo potni list. Ker je število obiskovalcev omejeno na 80.000 na dan, ni slabo, če si vstopnico rezerviraš po spletu. Edina težavica je, da je spletna stran (gugong.228.com.cn) na voljo le v kitajščini, a Googlov prevajalnik jo spremeni v dovolj razumljivo »slovenščino« (v angleščini je malce bolje), da se človek znajde.

Nedaleč od mesta pa se razteza sloviti Veliki kitajski zid. No, nedaleč za tamkajšnje razmere: iz središča mesta do različnih točk zidu se lahko voziš od ene do poltretje ure. Vstopnina se giblje okoli petih, šestih evrov, tako kot skoraj vedno na Kitajskem pa je treba pokazati potni list. Ko si enkrat na zidu, začenjaš slutiti, kako velikanski projekt je bil to. Na koncu koncev gre za največjo konstrukcijo na svetu, kar so jih zgradile človeške roke. Nekateri deli zidu, ki so bili zaščita pred vdori barbarskih plemen s severa, so nastali že več stoletij pred našim štetjem, glavnino pa so sezidali v času dinastije Ming med 14. in 17. stoletjem. Potem ko je dolgo veljalo, da je zid dolg 8850 kilometrov, so novejše raziskave ugotovile, da z vsemi vejami meri več kot 21.000 kilometrov. Vsekakor je treba biti za obisk dobro fizično pripravljen, saj so nekateri deli neverjetno strmi, stopnice pa že kar smešno visoke. A je vredno napora.