Od službe jo loči licenca, pa nima denarja zanjo

CELJE – Primer Ljubice Kuder je zgodba ženske na pragu petdesetih, ko bi – po njenem – morala pokazati največ, kar zmore in zna, a ji je to onemogočeno. Za preboj iz začaranega kroga potrebuje zelo malo, vsega 450 evrov, teh nima kje dobiti. S socialnimi prejemki sama ne zmore plačati tečaja za pridobitev licence svetovalca v insolventnih postopkih podjetij. Zavod za zaposlovanje tega ne krije, delodajalec pa najprej povpraša za licenco. Ne skriva, da je za preživetje prisiljena delati tudi na črno. V življenju je poprijela za vsako delo, če se ji je le ponudilo, tudi prek študentskih servisov. Usoda ji ni bila dobra življenjska popotnica niti v zasebnosti. Ima že polnoletno hčer, ki živi pri očetu, saj ji sama ne more ponuditi ničesar.

Spalnica in pisarna

Ljubica živi v skromni sobici z vsega 15 kvadratnimi metri. Lično urejen prostor je njena spalnica, pisarna, dnevna soba in sprejemnica za obiskovalce. Kuhinjo in kopalnico ima v souporabi z drugimi stanovalci objekta na Kovinarski v Celju, ki je v lasti občinskega podjetja Nepremičnine. Da bi bile težave še večje, si je leta 2010 nakopala plačilni nalog zaradi prehitre vožnje, ko je na Prekopi pri Vranskem preveč pritiskala na plin. Kazni, ki zdaj dosega tisoč evrov, ni mogla plačati. Takrat je živela še v materinskem domu, na policiji pa niso prisluhnili njenim težavam. Zdaj je prišla izvršba, Ljubica je vse bolj potisnjena v kot in bije boj za obstanek.

»Sem brezposelna, preživljam se z 260 evri socialne podpore. Ponekod financirajo tečaj, ki ga potrebujem. Povezala sem se z devetimi stečajnimi upravitelji, vsi potrebujejo nekoga, ki ima to licenco. A nihče mi je ne plača, brez nje pa se ne morem zaposliti pri stečajnikih. Sem poštena ženska, toda z menoj so vselej grdo ravnali. Zdaj sem v položaju, ko dolgujem plačilo dveh stanarin, zanje sicer ne prejemam subvencij, nad menoj visita dve izvršbi, a nič ne morem plačati. Iščem delo tudi v tujini. Kot vrtnarka sem delala že v Avstriji, tam s Slovenkami ne ravnajo dobro, verjemite. Bila sem tudi v slovenjgraškem Preventu, vsa regija je dihala z njim, pa dravograjskem podjetniškem centru,« Ljubica je prepričana, da so ji marsikje obrnili hrbet zgolj zato, ker so uvideli, da prihaja iz varne hiše. »V Žalcu in Dravogradu so mi rekli, kaj jih hodim spraševat za pomoč, če imam samo enega otroka, oni pa se ukvarjajo z družinami, ki jih imajo več.«

Hči dela do dveh zjutraj

Drugačno licenco, za svetovalko generalistko, si je na podjetniškem centru pred leti vendarle plačala sama. Šeststo petdeset evrov je odtegnila od vsote, ki jo je prejela kot odškodnino v prometni nesreči, kjer je bila udeležena kot peška. A ta papir ne zadostuje. »Sem socialno izključena. Nič ne pomaga, če nimaš denarja. Tako pač je. Opore nisem imela niti pri starših in pozneje pri partnerjih. V vsakem partnerskem odnosu je bilo več nasilja. Želim delati in pokazati, koliko zmorem. Ni mi preostalo več veliko moči, imam pa veliko sposobnosti. Po drugi strani me zelo močno boli, da svojemu otroku ne morem omogočiti ničesar. Hči dela do dveh zjutraj, da si lahko plača vozniški izpit.«

Kudrova je, da bi ublažila finančno stisko, stopila tudi do celjske policijske postaje in se poskušala pogovoriti o možnostih drugačnega plačila kazni za prekršek na Prekopi, denimo za obročno odplačevanje. »Mi je policist zabrusil, da njega pač ne briga, če živim v materinskem domu.« Kaj pa v primeru grozeče izvršbe? Ljubica pove, da ji tako nimajo česa vzeti. Toda prave težave utegnejo privreti na plan šele takrat, ko se bo zaposlila in bodo rubežniki položili roko na njene prihodke, dolgovi pa se bodo samo še obrestovali.