Od verskih podobic do gorilnika za opij: to in še kaj so pomorščaki prinašali domov (FOTO)

Ko so se slovenski pomorščaki v 19. in prvi polovici 20. stoletja vračali z dolgih plovb, domov niso prinašali le zgodb o eksotičnih deželah, temveč tudi dragocene predmete. Ti spominki – od porcelana in čajnih servisov do kipcev, albumov in celo pribora za uživanje opija – so pričevanje o času, ko je širni svet kar naenkrat postal precej manj oddaljen.

»Prelomni trenutek za te trgovske in kulturne stike je bilo odprtje Sueškega prekopa leta 1869, ki je močno skrajšal pomorsko pot med Evropo in Azijo, saj ladjam ni bilo več treba pluti okoli Afrike. Tako je avstro-ogrska mornarica, s katero so pluli tudi slovenski mornarji, začela redneje pošiljati ladje v Vzhodno Azijo, predvsem na Japonsko in Kitajsko. Oddaljeni kraji so postali dostopnejši, kar je imelo velik vpliv tudi na tedanje ter kasnejše stike slovenskih pomorščakov z Daljnim vzhodom,« pravi kustosinja za etnologijo in muzejska svetnica Bogdana Marinac iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.

Muzej je predstavil novo znanstveno monografijo Kanček Vzhodne Azije. V tej so prvič celostno prikazani doslej znani predmeti, ki so jih slovenski pomorščaki od tam nekoč prinašali domov. Knjiga združuje predstavitev predmetov iz javnih ustanov in zasebnih zbirk ter razkriva njihove zgodbe. Na predstavitvi monografije je zgodovinar iz piranskega muzeja dr. Flavio Bonin poudaril njeno izjemno raziskovalno in kulturno vrednost, saj osvetljuje doslej manj znano poglavje naše pomorske dediščine. Zasluga za to gre urednicama in avtoricama prispevkov dr. Nataši Vampelj Suhadolnik in dr. Maji Veselič z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Bogdani Marinac iz pomorskega muzeja, dr. Heleni Motoh iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in še šestim avtoricam prispevkov.

Odvisno od plače

Lokalni obrtniki in trgovci v Aziji so se hitro prilagodili novim kupcem in predvsem vse številnejšim evropskim pomorščakom. Tako so začeli izdelovati predmete, ki so bili prilagojeni evropskemu okusu. To so bili čajni servisi z ročaji, okrasni porcelan, albumi za fotografije in razglednice z motivi, ki so najbolj pritegnili tujce. Kaj je slovenski pomorščak prinesel domov, ni bilo naključje. Tam so spoznavali sila eksotične kraje in kupovali najrazličnejše predmete. »Ti so bili odvisni tudi od vloge, ki so jo imeli na ladjah, višine plače in osebnih želja,« je povedala dr. Maja Veselič. Višje rangirani so si lahko privoščili dragocenejše predmete, medtem ko so drugi posegali po manjših spominkih.

Med najpogostejšimi so bili porcelanasti izdelki in čajni servisi, leseni in lakirani predmeti, religijski kipci, kot je smejoči se Buda ali kipec božanstev Shouxing, fotografije, razglednice in albumi, deli oblačil, orožja in vsakdanjih predmetov, pa tudi bolj nenavadni predmeti, kot je pribor za uživanje opija. Predmeti so pogosto imeli simbolični pomen, predstavljali so ugled, odprtost v svet ali spomin na prehojene poti. Monografija Kanček Vzhodne Azije predmetov ne obravnava zgolj kot muzejske eksponate, temveč kot nosilce zgodb. Njihove poti so tesno povezane z usodami pomorščakov. Ena od izstopajočih je tako zbirka mornariškega častnika avstro-ogrske mornarice Ivana Skuška ml. (1877–1947), ki velja za eno najpomembnejših tovrstnih zbirk v srednji in vzhodni Evropi. Njegova želja je bila na Slovenskem ustvariti muzej kitajske kulture, kar kaže, da zbiranje ni bilo le naključno, temveč tudi premišljeno in ambiciozno.

Številne od teh predmetov hrani Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, kjer predstavljajo pomemben del pomorske in kulturne dediščine. Razstave in raziskave razkrivajo, kako so ti predmeti prehajali iz enega kulturnega okolja v drugo in kako so se njihovi pomeni spreminjali. Prav to prepletanje svetov daje tem predmetom posebno vrednost. Niso le spomini na daljne kraje, temveč tudi dokaz, da so bili slovenski pomorščaki pomembni posredniki med kulturami. Danes niso več le osebni spominki, temveč so del skupne zgodovine. Pričajo o času, ko so se slovenski pomorščaki podajali v neznano in domov prinašali koščke sveta. Monografija Kanček Vzhodne Azije tako odpira novo poglavje razumevanja te dediščine – dediščine, ki ni le materialna, temveč tudi pripovedna. Vsak predmet skriva zgodbo o poti, radovednosti in želji po odkrivanju sveta. Knjigo je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju in s finančno podporo Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.