Koordinator ljudske iniciative Dolenjske v javnost z odprtim pismom

Na našo redakcijo se je obrnil Silvo Mesojedec, ki se podpisuje kot koordinator ljudske iniciative Dolenjske. Poslal nam je dolgo, ostro in čustveno odprto pismo, za katerega pravi, da ni nastalo v miru domače dnevne sobe, ampak iz »krika ogorčenja stotin državljanov«, s katerimi je govoril. Njegovo sporočilo je jasno: ljudje naj bi dosegli »točko vrelišča« in ne zmorejo več gledati, kar imenuje »sramotna farsa, ki se pod krinko pravne države odvija pred našimi očmi«.

Mesojedec izpostavi dva dogodka, ki ju vidi kot prelomnico. Prvi je primer, ki ga povezuje z razkritji o domnevni »korupcijski hobotnici v Ljubljani«, drugi pa »sramotna izpustitev osumljenca« v zadevi iz Novega mesta. Po njegovem to nista ločeni zgodbi, ampak »dva obraza iste bolezni«: na eni strani »aroganca nedotakljivih«, na drugi »popolna nemoč države pri zaščiti navadnih ljudi«. Občutek, ki ga opisuje, je tesnoben in težak: »Državljani imamo občutek, da živimo v državi, kjer sta pravica in varnost postali luksuz, dostopen le izbranim.«

V delu, kjer piše o Ljubljani, uporablja ostre slike in močne besede. Govori o mestu, ki ga župan razglaša za »najlepše na svetu«, a naj bi se »za bleščečo fasado skrivalo močvirje sumov«. Navaja očitke o tem, da naj bi se vpliv kupoval in da naj bi bila pravila za ene drugačna kot za druge: »Medtem ko navadni državljani za vsako dovoljenje trepetamo pred birokracijo, so za izbrance, kot kaže, pravila drugačna.« Ko preide na Novo mesto, je ton še bolj srhljiv – ker gre, kot poudarja, za primer, ki bi moral biti »preprost«, pa se je po njegovem »sprevrgel v farso«. Ključna misel: sistem naj bi najprej aretiral osumljenca, nato pa sam sebi spodnesel tla. »Nato pa se zgodi nepojmljivo: isti sistem … ugotovi, da dokazov zanj pravzaprav ni.« Ta del zaključi z mislijo: »Storilec – kdor koli že je – je svoboden in se morda smeji vsem nam v obraz.«

Mesojedec se pri tem posebej dotakne tudi novomeškega župana Gregorja Macedonija. Prizna mu, da je »pravilno ugotovil: sistem je odpovedal«, a mu hkrati sporoča, da besede niso več dovolj. V pismu ga pozove k potezi, ki bi močno odmevala: »Pozovite Dolenjsko, pozovite celotno Slovenijo na vseslovenski protestni shod v Ljubljano!« V nadaljevanju pismo postane seznam zahtev in pozivov: od predsednika vlade, ministrice za pravosodje in ministra za notranje zadeve zahteva, naj se ne skrivajo za frazami in naj zagotovijo delovanje sistema; od policije in sodstva pa terja, naj »prenehajo z izgovori« in začnejo delati »v službi ljudi«. Pika na i je stavek, ki v pismu deluje skoraj kot rdeča nit: »Dovolj je bilo. Ne bomo več tiho opazovali, kako naša država postaja poligon za korupcijo in raj za kriminalce.«

Ostro se loti tudi medijev. V času, ko se zaupanje v institucije sesuva, jim pripiše »ogromno odgovornost« in jih opiše kot »zadnji korektiv družbe in varuha javnega interesa«. Pismo je napisano v jeziku nekoga, ki mu je potrpljenje pošlo: brez olepševanja, brez vljudnostnih ovinkov, z jasno zahtevo, da se stvari ne pometajo več pod preprogo. Ne išče tolažbe, ne računa na všečke – hoče, da se o tem govori na glas. »Dovolj je bilo tišine. Čas je za odgovore in odgovornost,« sklene.

A prav tu ostane neprijetna misel, ki jo njegovo besedilo odpira: če ljudje res vse bolj verjamejo, da sta pravica in varnost »rezervirani« za izbrane, kaj se zgodi, ko se v javnosti dokončno zasidra občutek, da po uradni poti ne prideš nikamor?