Oglar je še nedolgo nazaj zaslužil več kot direktor

»Leta 2020 sta naša oglarja Vili Novina in Kostja Fink praznovala 80 let, in takrat smo na tem mestu zadnjič kuhali oglje. Zdaj pa smo se mladi v Podturnu odločili, da nadaljujemo tradicijo naših prednikov in kopo ponovno postavimo, saj sta Vili in Kostja še pri močeh, da nam pokažeta, kako postaviti kopo, in povesta, na kaj moramo biti pozorni pri kuhanju oglja,« je dejal 26-letni Erik Zupančič. Mladi revirni gozdar, zaposlen v krajevni enoti Zavoda za gozdove Straža - Podturn, je zbral sodelavce, domačine, vaščane in gasilce, in v soboto zvečer se je iz osrčja kope zakadilo, kot se mora. Dim, ki se je vil iz gozda nad izvirom rečice Radeščica in pod pisarno krajevne enote zavoda za gozdove ter le lučaj od gasilskega doma, je dal vedeti, da se v Podturnu znova piše zgodovina, veselje v vasi pa je bilo tistega večera na vrhuncu tudi zaradi gasilske veselice domačega PGD Podturn, ki bo čez tri leta praznovalo 100 let.

»Kakšne tri mesece prej smo pripravili bukova drva, da so se posušila, približno 10 kubikov jih je, zadnje tri dni pa smo delali tu na kopišču. Drva smo zložili v kopo in zametali z zemljo, tako da je vse, kot mora biti,« je zadovoljno pristavil Erik, hvaležen prav vsakemu, ki je pomagal pri obujanju tradicije, še posebno pa mojstroma, ki sta tudi ob prižigu kope z veseljem delila nasvete, da mladi ne bi naredili kakšne napake tako pri prižigu kot pri nadzorovanju tlenja. Njunim modrostim so z zanimanjem prisluhnili tudi dijaki, ki so se v tistem tednu udeležili Dijaškega gozdarskega tabora na Kočevskem pod okriljem biotehniške fakultete, Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, ter ob pomoči Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Kočevje. Seveda so prav zaradi prižiga kope v soboto zvečer prišli v Podturn.

Stalni nadzor

»Oglje sem začel kuhati leta 1957, ko sem se pridružil očetu, ki je bil izkušen oglar, pravi mojster, so pa možakarji prej veliko kuhali oglje. Z očetom sva skupaj v Cinku oglje kuhala vse do mojega odhoda v vojsko leta 1960, sva pa vsako sezono naredila dve ali tri kope. Samo da je v Kočevskem Rogu pobralo sneg, že sva se lotila dela. Ampak takrat sva kuhala velike kope, velikost je bila odvisna od tega, koliko drv je bilo na voljo, kar je povedal logar. Kope so tako imele 60, tudi 80 kubikov lesa, manjših od 60 kubikov niti nisva delala. So pa oglje, samo da se je ohladilo in sva ga dala v žaklje, s konji v Stražo na železnico vozili furmani,« se spominja Kostja Fink. In še: »Po kilogramu oglja sva dobila plačano in z ogljem sva zaslužila več, kot je imel plače direktor Gozdnega gospodarstva Novo mesto. Zaslužek pa so nama kar pustili in sva res kar dobro zaslužila.«

Ko je šel Kostja v penzijo, to je bilo leta 1996, je začel oglje kuhati skupaj z Vilijem Novino. Čeprav vrstnika in prijatelja, je bil Kostja učitelj, Vili pa vajenec, ki je še kako vestno srkal vsak nasvet izkušenejšega kolege. Vili se še dobro spominja prve skupne kope: »To je bilo leta 1998, ko je bila ustanovljena samostojna občina Dolenjske Toplice in kopo sva postavila kar sredi Dolenjskih Toplic. En teden je gorela, kasneje pa sva oglje kuhala na jasi. Vsako leto sva naredila eno kopo, bile pa so različno velike, takšne z do 30 kubičnimi metri drv pa 40 kubikov in celo 80. Resda sva oglje prodala, a kakšnega zaslužka ni bilo, bolj je šlo za druženje, hobi in ohranjanje običaja.«

Oglje se bo v zdajšnji kopi, ki je manjša, kuhalo nekaj dni, a kljub temu bo potreben stalni nadzor, torej tudi ponoči, zato so si fantje že pripravili malico, ki jo bodo, kot je običaj pri oglarjih, kuhali sami. Ta bo tradicionalna oglarska. Več kilogramov polente je že čakalo na mizi. »To bo prava gozdarska malica, kuhali bodo polento in čvarke,« pojasni Vili. Ko ga pobaramo, ali so čvarki ocvirki, pove, da ne. Gre za na kose narezan špeh, ki se ga stopi, mast se zlije v polento, čvarke pa se da zraven polente. »Rad bi se zahvalil celotni dolini, ki živi za gozdarstvo, in vsem, ki so nam omogočili, da ta kopa danes stoji tukaj. Pred nami je en teden druženja in upamo, da nam uspe,« je dejal Erik tik pred prižigom kope, pri čemer mu je pomagala sodelavka Jasmina. Seveda bosta tudi mentorja Vili in Kostja z veseljem priskočila na pomoč pri uravnavanju oglenitve, za kar so potrebne dimnice, torej luknje za odvajanje dima. Naj jim torej uspe, drugo leto pa znova na snidenje!