Okraševanje doma naj bo zastonj

Verjetno imamo vsi nekje skrito v spominu, da mora biti za praznike vse okrašeno, na mizi dobrote, hiša diši po cimetu, sveže pečenih piškotih. Tako je bilo nekoč in po nekaterih domovih je še vedno. Vsi drugi se pod vplivom spominov ali vedenjskega vzorca pač podajo v trgovine in poskušajo praznično vzdušje kupiti. Zanimivo je predvsem to, da celo tisti, ki si to le stežka privoščijo, kljub temu iščejo rešitev v nakupovanju.

Instantno praznično vzdušje

Marta iz pasje druščine, kot sama sebe imenuje skupinica ljudi, ki se vsakodnevno dobiva na jutranjem sprehodu s štirinožnimi družinskimi člani v bližnjem gozdu, še ima tak dom. V Miklavževem jutru nas je vse obdarila z vrečico svojih izdelkov. V vsakem je bilo vsaj pet vrst različnih piškotov, ki jih je tudi ročno okrasila. Imeli so obliko pajacev, ljudi, lunic, rožic. S takimi so nekoč krasili stanovanja. Obesili so jih na jelke in potem po praznikih ali na skrivaj že prej pojedli. Niso tekali po trgovinah za okrasjem in se potem po praznikih ubadali s tem, kako bi jih pospravili, da ne bodo preveč napoti in jih bodo prihodnje leto sploh še našli. Seveda bodo takrat tako in tako v modi drugačne barve in bodo stari okraski že kar malo zastareli, zato bi jih bilo pravzaprav najbolje kar zavreči.

Martini domači piškoti

Seveda me je zanimalo, ali se Marti izplača toliko truda vložiti v izdelavo dobrot. Odgovor ni ravno spodbuden. Za sestavine je porabila 50 evrov, za pripravo, peko in okraševanje pa kar tri dni. Vendar je dobila sedem kilogramov okusnih in čudovito okrašenih piškotov, s katerimi je obdarovala širšo družino in prijatelje. Andreja mi takoj postreže s podatkom, da so taki piškoti na ekološki tržnici vredni vsaj 15 evrov za kilogram. Torej je Marta s tremi dnevi dela prihranila 55 evrov. Ker je v pokoju in ji čas, ki ga je porabila za peko, ne pomeni izgube drugega zaslužka, to gotovo ni slabo. Če pa bo z njimi nadomestila še okraske na jelki, bo prihranek še večji.

Posamično poceni – skupni znesek visok

Za potrditev teze se odpravim v eno od bolj znanih prodajaln, ki je odlično založena s tovrstnimi izdelki. Za povprečno veliko jelko (1,5 m) izberem dva paketa cenejših bunkic iz umetne mase za devet evrov. Da ne bo preveč monotono, vzamem še pet okraskov drugih oblik, vsak stane 1,5 evra. Pa še zvezdo za vrh dreveščka za dva evra. Za okna šest snežink – dodatne tri evre. In za konec še deset metrov trakcev, ki jih lahko obesim po jelki in malo po stanovanju. Že sem skoraj pri blagajni, ko se spomnim, da niti po naključju ne vem, ali lanske lučke še delujejo. Torej potrebujem še te. Ker pri elektriki nekako ne zaupam najcenejšim, roma v košarico še dodatnih 20 evrov. Mimogrede opazim še dišalec za prostor. Seveda mora stanovanje v tem času lepo dišati. Pri blagajni mi izračunajo, da jim dolgujem skoraj 50 evrov. Za okraske, ki bodo dva tedna krasili naše stanovanje, potem pa jih niti pojesti ne bomo mogli.

Solni kristali v soju sveč

Še dobro, da sem se že prej dogovorila, da gre samo za preizkus, in so mi dovolili, da vse nabrano odnesem nazaj na police. Kot alternativo sem potem v resnici kupila 100 čajnih svečk in 50 listov papirja v letos najbolj modni barvi. Za vse skupaj sem odštela natančno 10 evrov.

Doma smo potem z nečaki iz papirja naredili verige, snežinke in snežake. Iz starih kartonskih škatel smo izrezali figurice, jih premazali z lepilom ter izdatno posuli z grobo soljo, ki čudovito lomi svetlobo v soju sveč. Solni okraski so odlična dopolnitev obešenim Martinim piškotom. Prižgali smo nekaj čajnih svečk, za katere smo naredili podstavke kar iz aluminijaste folije, in jih razporedili po sobi. Namesto dišalcev smo na radiator položili krhlje jabolk in cimet, ki oddaja nežen, prazničen vonj.