Okusi smučarskega safarija

V  Italiji celotno območje Dolomitov pravzaprav tekmuje, kje se bo bolje jedlo in pilo. Kar več restavracij se baha z vsaj eno Michelinovo zvezdico, chefi pa postajajo večje zvezde kot zmagovalci tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju. V združitvi smučanja in kulinarike je šla najdlje slovita Alta Badia, kjer so si izbrali geslo Smučanje z okusom in kjer so letošnjo sezono začeli z že peto izvedbo očarljive športnodionistične ekstravagance, poimenovane Gourmet Skisafari 2016.

Ideja svojevrstne prireditve, ki je seveda namenjena predvsem utrditvi smučarsko-gurmanskega slovesa Alta Badie, je preprosta. Združiti najboljše smučanje z najboljšo hrano in pijačo. Za to je v petih kočah poskrbelo pet vrhunskih kuharskih ekip iz domačih logov in sloviti chefi iz tujih elitnih središč. Streglo, jedlo in pilo se je med enajsto uro dopoldne in tretjo popoldne, a naj že takoj povem, da je baje res imenitnega zajčka z najrazličnejšimi dodatki v koči Utia Col Alt zmanjkalo že vsaj dvajset minut prej, zato pa so visokoadiški pinot grigio za uteho ponujali še nekaj časa po uradnem koncu prireditve.

Za paket oziroma zapestnico kulinaričnega razvajanja je bilo treba odšteti (če nisi bil med povabljenimi novinarji iz osmih držav) natančno 50 evrov, edina pot do koč pa je seveda vodila po smučiščih. Naloga za vsakega sodelujočega, ki jih res ni bilo malo, torej niti ni bila tako nezahtevna, kot se je kazalo na prvi pogled. Šlo je predvsem za to, da je bilo treba najti pravilen ritem posedanja, nastavljanja soncu, nazdravljanja, okušanja dobrot in smučanja v pravo smer, kajti vse koče je bilo vendarle treba najti v štirih urah. Zaradi težavnosti prog ni bilo večjih problemov niti po kakšnem kozarčku preveč. Na slovito Gran Riso v La Villi, kjer se je pred dnevi spet izkazal naš Žan Kranjec s četrtim mestom v veleslalomu, recimo ni bilo treba. A sam sem jo z veseljem preskusil tudi zato, ker sem bil takrat še na vodi in ker je bila zame prva koča iz programa, Club Moritzino, prav na vrhu te proge.

Izbira za začetek zagotovo ni bila slaba. Najmlajši Michelinov chef v Italiji, priljubljeni Matteo Metullio, se je izkazal s tako mehko teletino, da bi jo lahko jedli tudi dojenčki, ki se gotovo ne bi pritoževali niti nad škampovo omako in slikovitim delčkom jeruzalemske artičoke. Vsega skupaj je bilo sicer resda samo za malo večja dojenčkova usta, a južnotirolski sauvignon turmhof, letnik 2015, je vendarle presegel vsa pričakovanja. Kapljica je stekla, kot da bi bila tudi ona iz Svete dežele, in kmalu se je zbrala širša družbica, v kateri je bila glavna tema pogovora, kako sploh še zbrati motiv za pot naprej. No, motiva očitno ni manjkalo naši superzvezdnici Tini Maze, ki je prav med to vročo debato trenirala na progi le streljaj od naše koče s tako zagnanostjo, kot da želi v Mariboru šele začeti novo kariero.

A naprej je šel tudi najbolj zagnani del naše ekspedicije. Cilj so bili tortelini nora lokalnega kuharskega kralja Norberta Niederkoflerja. Ker je bila koča de Bioch kar malce s poti in torej ni bilo nobene gneče in ker je bil tudi tamkajšnji pinot bianco več kot soliden pomočnik značilno domačega okusa, smo se nekateri kar večkrat priklonili kralju. Takrat, moram priznati, se je družba začela malce razbijati. En bi še ostal, drugi bi šel drugam, spet nekateri pa smo na enem križišču zavili v napačno smer in se naenkrat znašli na smučišču brez ene same koče. In še v globoki senci. A ura je kar tiktakala in tiktakala. Treba se je bilo zbrati in sprejeti pravo odločitev, smo si govorili, ko smo na vrhu ene izmed hitrih, z barvastim usnjem oblazinjenih sedežnic zagledali napis Piz Arlara.

Tu je svoj tartar pripravljal Thorsten Probost, gost iz mondenega Lecha v Avstriji. Zelo močna zadeva surovo klenega videza, ki mu južnotirolski pinot nero preprosto ni bil kos. Takoj naprej. Se že malo mudi. A do Kazahstanca Esata Akyildiza iz Ritz-Carltona Almaty in njegove kespe sorpe pravzaprav ni bilo dalj kot do naše stare dobre goveje župce z domačimi rezanci. Pinot bianco tokrat kar preskočimo, kajti treba bo še smučati na drugo stran hriba in zamuditi baje zelo okusnega zajčka.

A ne zamudim še zadnjih sončnih žarkov, ki se poigravajo s prelestno lepimi vrhovi Dolomitov. Veselim se že jutrišnjega dneva, ko nameravam po dolgih letih spet presmučati celo Sellarondo. Tukaj je vreme že tedne krasno, naravnega snega tja do 2200 metrov sicer ni niti za vzorec, a ker je bilo več kot dovolj mrzlih noči, je večina prog odprtih in izvrstno pripravljenih. In vse povezave delajo.