SMLEDNIK – Čeprav velja prepričanje, da imajo sodobne družine manj otrok kot nekoč, pri nas še vedno obstaja precej takšnih s tremi, štirimi ali z več otroki, kjer so si starši želeli številno družino in so bili dovolj pogumni, da so uresničili svoje sanje. Otroci v takšnih družinah po navadi niso navajeni na to, da vse dobijo, oziroma niso razvajeni – kot marsikateri edinec –, toda vse v življenju ima svoje dobre in slabe plati.
V Smledniku blizu Zbiljskega jezera živita Marjeta in Ciril Žebovec. Ona jih ima 55, on 51, poročena sta 31 let. Imata družino, ki je podobna drugim, le število otrok je drugačno, kot smo ga navajeni – imata jih namreč osem. Zmotili smo ju prav v dneh, ko sta bila v hiši sama; če bi se pošalili, bi lahko rekli, da imata dopust. Sicer pa je med najstarejšim sinom in najmlajšo hčerko slabih 20 let razlike; najmlajša je zelo ponosna, ker je bila pri šestih letih že teta.
Marjeta si je že kot gimnazijka želela imeti veliko družino. Ko je razmišljala o delu, ji je bilo jasno, da ne bo smela imeti takega, da bi bila ves dan zdoma. Resnično je bila zelo malo časa zaposlena drugje. »Iz šole sem prišla grozna, otroci niso imeli nič od mene. Pri osemurnih zaposlitvah so me skoraj začeli klicati teta.« V eni od služb je dobila negativno oceno poskusnega dela, v obrazložitvi so kruto povedali, da delo pri njih zahteva celega človeka, ona pa je imela že štiri otroke ... Zdaj je samostojna podjetnica in pravi, da zadeve na trgu knjig oziroma založništva niso briljantne, toda Žebovčevi ne tarnajo, ampak živijo po najboljših močeh. »Tako kot pri drugih družinah z več otroki tudi pri nas na prvo mesto ne postavljamo materialnih dobrin, ampak znamo iskati ravnovesje med tem, kar imamo, kar želimo in kar potrebujemo,« pove Marjeta. »Človek se mora razviti v celoti in velika družina te zelo razvije.«
Med pogovorom v veliki dnevni sobi, kjer so vidne slike vnučkov, mož ženi ljubeče poda papirnato brisačo, da si obriše potne srage. Hiša s petimi otroškimi sobami je naraščaju omogočala skromno, a dostojno odraščanje. Opažata, da so velike družine po navadi iznajdljivejše, ker ni neomejenih finančnih možnosti. »Med počitnicami pač morajo od srednje šole naprej v poletnih mesecih delati, da si lahko privoščijo kakšno stvar. Štipendije gredo za stroške šolanja in prevoza ter kako oblačilo vsake toliko časa. To, da bi komu plačala daljše potovanje, ne pride v poštev,« pravita.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: V začetku so nas čudno gledali, starejši otroci pa so nasankali.
