Osem sekund groze na Korziki: umrlo 180 ljudi, najmlajši je imel komaj štiri leta (FOTO in VIDEO)

Na današnji dan pred 44 leti, natanko ob 8. uri in 53 minut, je alarmna naprava GPWS glasno opozorila posadko letala DC-9 YU-ANA, ki je iz Ljubljane priletelo nad Ajaccio na Korziki in je bilo že tik pred pristankom. »Zemlja, zemlja, zemlja, dvignite, dvignite, dvignite.« A bilo je prepozno.

Čez devet sekund je pilot Ivan Kunović le še nemočno izrekel svoje zadnje besede »gas« in letalo je z levim krilom treščilo v goro San Pietro. Osem sekund je trajala agonija vseh 180 potnikov in članov posadke, ki so v trenutku umrli na neprehodnih pobočjih Korzike. Le kaj se je dogajalo v teh osmih sekundah? Tega ne bomo nikoli izvedeli, kot tudi ne, zakaj se je letalo znašlo pod dovoljeno višino in kdo je kriv za to največjo letalsko nesrečo v zgodovini Slovenije.

Pred štiridesetimi leti je bil prvi december torek in zaradi državnega praznika takratne Jugoslavije prost dan. Med potniki so bili v glavnem uslužbenci tedanjega letalskega prevoznika Inex Adria in turistične agencije Kompas in njihovi družinski člani. Namesto da bi se veseli in polni vtisov vrnili z enodnevnega nizkocenovnega izleta, so se v domovino vrnila trupla.

Kot smo takrat poročali v Delu, je prva neuradna novica o nesreči dosegla Ljubljano šele ob pol dvanajstih. Takrat se je vedelo samo, da so prebivalci vasice Petreto Bicchisano na jugu Korzike slišali zamolklo grmenje in strahoten udarec ter da je jugoslovansko letalo pogrešano. Sledili sta dve uri dramatičnega čakanja v negotovosti in upanja, da se nesreča vendarle ni zgodila. Ob pol dveh se je izvedelo neizogibno: strmoglavljeno letalo so našli, preživelih ni bilo.

»Nič ni, kar bi se tam gori še premikalo. Vse se je razletelo na koščke, in to v hipu. Samo deset trupel je še kolikor toliko ohranilo človeško obliko. To je strašno,« je za Delo takrat povedal močno pretresen Paul Coussran, prefekt Ajaccia, ki se je skupaj s prvimi reševalnimi ekipami, sestavljenimi iz vojakov, policistov, gasilcev in domačinov, podal na kraj nesreče. Več kot sto jih je osem dni pospravljalo ostanke trupel, osebne predmete in razbitine letala, pri čemer so imeli velike težave zaradi slabega vremena in težko dostopnega terena. V dolino so prinesli 472 vreč s posmrtnimi ostanki.

Med prvimi na kraju nesreče ekipa Dela

Že dan po nesreči je iz Ljubljane v Ajaccio navsezgodaj zjutraj priletelo posebno letalo, na katerem je bila poleg predstavnikov republiške in državne skupščine, Inex Adrie, Kompasa in jugoslovanske komisije za identifikacijo žrtev pod vodstvom prof. dr. Janeza Milčinskega tudi skupina novinarjev iz vse države, med njimi fotograf Dela Joco Žnidaršič.

»Bilo je grozljivo, pretresljivo, da bolj ne bi moglo biti. Ko so nas s helikopterjem pripeljali na kraj nesreče, trupel nismo videli. Ni jih bilo, ker so se razletela ob tistih skalah. Ob pogledu na žalostne ostanke sem se zavedel, kako minljivo je človeško življenje. Še malo prej so bili to moji rojaki, verjetno so se veselili tistega izleta, potem pa ... Zelo težko mi je bilo hoditi po terenu in fotografirati. Trudil sem se, da bi to opravil čim bolj pietetno.

Spomnim se tudi, kako sva se s prof. Milčinskim tega prvega dne vrnila v dolino. Na goro so nas peljali helikopterji, za dol pa jih ni bilo. S profesorjem sva se, premražena do kosti in premočena, po spolzkem terenu dobesedno priplazila dol do vasi, kjer so nama v gostilni najprej ponudili konjak, midva pa ves dan sploh nisva nič jedla,« je pred leti povedal danes pokojni Žnidaršič, dolgoletni fotograf in urednik na Delu, ki ga je tragedija tudi osebno zaznamovala. Že ko so se vozili na letalu proti Ajacciu, so dobili seznam žrtev in na njem so bili dve njegovi sošolki in več znancev.

Zaradi zahtevne identifikacije je bil pogreb šele 22. januarja 1982. FOTO: Dragan Arrigler

Zaradi zelo zahtevne in dolgotrajne identifikacije so žrtve lahko pokopali šele 22. januarja 1982. Prepoznali so jih 147, druge so najprej razglasili za pogrešane, šele kasneje za mrtve. Pri tem so se mnogi svojci še dolgo po tragediji spoprijemali z nerazumno dolgimi in zahtevnimi birokratskimi postopki v občinskih in državnih uradih ter na sodiščih. Mnogi so imeli celo težave z dokazovanjem, da je bil njihov pokojni sorodnik res na letalu. Brez dokaza namreč niso mogli dobiti mrliškega lista.

Vzrok nesreče nikoli znan

Velika bolečina svojcev pa je še vedno, da niti po štiridesetih letih ne vedo, kdo je bil odgovoren za nesrečo. Sprva se je veliko govorilo o tem, da je letališče Campo del Oro v Ajacciu zaradi okoliškega hribovja in kratke pristajalne steze zelo zahtevno za pristajanje, sploh v oblačnem in nevihtnem vremenu, kakršno je bilo tistega dne. Poleg tega letališče ni imelo radarskega sistema.

Kmalu po tragediji so se iz francoskih krogov preiskovalcev razširile govorice, da naj bi pilota med spuščanjem motil 11-letni sin kopilota Franca Terglava, ki je potoval v pilotski kabini. Na drugi, jugoslovanski strani pa se je šušljalo, da bi lahko bilo letalo celo sestreljeno, saj so v tistem času delovale na Korziki različne teroristične skupine, ki so se zavzemale za odcepitev otoka od Francije.

Korzika, San Pietro. FOTO: Joco Žnidaršič

Vse te govorice je sicer avgusta 1983 ovrglo končno poročilo, v katerem je francoska preiskovalna komisija natančno opisala dogajanje, svoje pripombe pa je dodala tudi jugoslovanska preiskovalna komisija. Vendar je to poročilo utonilo v pozabo in tudi takrat se nikomur ni zdelo vredno, da bi ga javno omenjal, čeprav vsebuje zelo pomenljive podatke. Branje skoraj sto strani dolgega dokumenta v francoščini, ki so nam ga pred časom izročili predstavniki svojcev žrtev, pušča odprta mnoga vprašanja in poraja dvom o nepristranskosti francoskih preiskovalcev.

Spomenik v Ljubljani. Igor Mali

Medtem ko je Francija v njem branila svojo kontrolo letenja in je kot vzrok za nesrečo zapisala, da je posadka preveč spustila letalo oziroma ga pripeljala v oblak pod varno višino, je jugoslovanska komisija ugotovila, da je pilot to storil po navodilih kontrolorja letenja, in nedvoumno zapisala: »Besednjak, ki ga je uporabljal kontrolor, je bil napačen, nejasen in nerazumljiv za posadko. Zaradi navodil kontrolorja je posadka spustila letalo pod varno višino v čakalnem krogu. Pilotova sporočila bi morala kontrolorju brez dvoma pokazati, da je bilo letalo v tako imenovanem čakalnem krogu (da je med kroženjem čakalo na dovoljenje za pristanek, op. p.) in ni izvajalo manevra direktnega prileta. A kontrolor je vse od prvega stika posadko vodil v direkten prilet,« je zapisala jugoslovanska komisija.