Otroci po epidemiji še šibkejši! Novi podatki razkrili skrb vzbujajoč upad gibalnih sposobnosti

Preliminarni rezultati meritev letošnjega športnovzgojnega kartona (ŠVK) kažejo, da si otroci in mladostniki po epidemiji telesno in gibalno še zdaleč niso opomogli. Njihovi rezultati so slabši kot pred epidemijo, razmerje med telesno šibkejšimi in zmogljivejšimi se ni izboljšalo, več je tudi otrok z debelostjo, predvsem pri fantih. Kot opozarjajo na ljubljanski fakulteti za šport, posledice manjše telesne zmogljivosti vplivajo tudi na učno uspešnost, zbranost, vztrajnost in sposobnost otrok za poglobljeno miselno delo.

Na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani so do 1. junija obdelali podatke 191.240 otrok in mladostnikov iz 488 osnovnih in srednjih šol, ki so opravljali meritve iz ŠVK. Rezultati so še vedno slabši kot pred epidemijo. Gibalna učinkovitost deklet je še vedno za šest odstotkov nižja kot v zadnjem šolskem letu pred epidemijo, fantov pa za štiri odstotke. Dekleta so bolj gibalno učinkovita kot fantje, pred epidemijo je bila razlika še večja. Delež nizko gibalno učinkovitih še vedno presega delež visoko gibalno učinkovitih otrok. Visoko gibalno učinkovitih deklet je za dva odstotka manj od nizko gibalno učinkovitih, nizko gibalno učinkovitih fantov pa je kar 24 odstotkov več kot visoko gibalno učinkovitih.

Razlike

Vodja nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Starc je poudaril, da je bilo pred epidemijo več visoko gibalno učinkovitih otrok kot tistih, ki imajo najslabše rezultate. Zdaj se visoki delež nizko gibalno učinkovitih znižuje prepočasi, pojasnjuje Starc. »To kaže, da vsi otroci nimajo enakih možnosti za razvoj,« pravi. Glavni dejavnik razlik med otroki na tem področju je po navedbah Starca izobrazba staršev: »Otroci bolj izobraženih staršev bodo bistveno bolj verjetno vključeni v telesno dejavnost. Ti starši se namreč zavedajo pomena gibanja in ga spodbujajo. Manj izobraženi starši se sami ne gibajo, niti se ne ukvarjajo s temi vprašanji, ker so morda obremenjeni zgolj z vprašanjem preživetja. Njihovi otroci imajo pogosto precej manjše možnosti za ustrezen razvoj. Prav tem bi bilo treba v šoli še posebej pomagati.«

V zadnjih desetih letih se je delež otrok, ki se ukvarjajo s športom, sicer precej povečal. FOTO: Jure Eržen

V zadnjih desetih letih se je delež otrok, ki se ukvarjajo s športom, sicer precej povečal. Tako kar 70 odstotkov otrok v Sloveniji nekaj trenira ali je vsaj vključenih v neko dodatno športno dejavnost v šoli. »Odstotek je visok, ampak to je povprečje celotne populacije. Do tistega dela populacije, ki je res na nizki ravni, pa ne moremo priti drugače kot tako, da jim damo več obveznih, rednih ur športa v šoli,« je jasen Starc.

V primerjavi s prejšnjim šolskim letom se je povečala tudi čezmerna prehranjenost otrok in je še vedno večja kot pred epidemijo. Delež otrok s preddebelostjo je pri fantih in dekletih enak, več pa je fantov z debelostjo kot deklet. Indeks telesne mase se je začel povečevati tako pri fantih kot pri dekletih, vendar se je telesna sestava pri dekletih »zelo verjetno izboljšala, saj je pri njih upadla kožna guba, pri fantih pa je ostala na enaki ravni kot v preteklem letu. S tega vidika je tveganje zamaščenosti pri fantih višje kot pri dekletih.«

Vzroke za te razlike med spoloma Starc pripisuje preživljanju časa pred zaslonom: »Fantje so bistveno več časa pred zasloni. Dekleta so postala bolj dejavna kot fantje, fantje so postali zapečkarji. Generacija Z je generacija zapečkarjev. Ko delamo raziskavo o tem, koliko se samostojno gibajo okoli doma brez vednosti staršev, vidimo, da imajo dekleta že večji radius od fantov. To se ni zgodilo v še nobeni generaciji prej. Vidimo, da so fantje bistveno bolj ogroženi z vidika sodobne tehnologije, kot so dekleta.«

Največje razlike v primerjavi z meritvami pred epidemijo so se pokazale pri hitrosti izmeničnih gibov in gibljivosti. Kot je zapisano v preliminarni analizi, je hitrost izmeničnih gibov »kazalnik hitrosti osrednjega živčnega sistema in bistveno nižja raven te sposobnosti pomeni veliko verjetnost počasnejše kognitivne funkcije. Stanje te gibalne sposobnosti je skladno s trendi slabšanja bralne pismenosti, predvidevanje o slabšanju bralne pismenosti pa je zelo verjetno povezano predvsem s tem, da otroci enako dolgih testov kot predkoronske generacije niso sposobni rešiti v istem času. Zaradi tega bi pri analizi nacionalnega preverjanja znanja bilo treba preveriti, čemu je mogoče pripisati slabšo uspešnost; ali neznanju ali nezmožnosti reševanja testov v danem času.«