Papežu poslal knjigo,
 sliko mu bo dal osebno

SPODNJE BITNJE – Na pogled običajen, da bi ga človek zgrešil na cesti, če ne bi ujel njegovega pogleda. Ko sva si prvič potresla dlan in bolj po naključju sedela za isto mizo ter ob kozarčku malce podebatirala, je Janez Štros mimogrede navrgel, da slika. Začel je pred štirinajstimi leti: »Tri mesece po tistem, ko mi je umrla žena Anita, sem prijel za čopič in stopil pred platno, prej nisem nikoli slikal.« 
Njegova umetniška pustolovščina se je rodila iz bolečine in bridkega spoznanja, da so skupaj s hčerko Tiano, ki je takrat štela devet let, in pet let starejšim sinom Sebastianom ostali sami. 
»To, dnevi, ure in minute z njo, z mojo zdaj pokojno ženo, to je bilo zame življenje. Imel sem jo neizmerno rad, bila mi je vse na tem svetu, in ko je za vedno odšla, sem hotel biti še vedno z njo. Na vsak način.« 
Tri mesece se je otepal črnih misli, da bi stopil za njo na pot, s katere ni vrnitve. Nekega povsem običajnega dne pa se je odpravil od doma, in takrat se je nekaj zgodilo. Janez ne zna pojasniti, kaj: »Šel sem v trgovino, kupil platno in oljne barve ter začel slikati. Do danes nisem prenehal. Niti najmanj si nisem mislil, da bom nekoč tukaj, kjer sem danes.«

Zunaj cenjen, doma prezrt

Bitenjčan, če smo natančni, 52-letnik je doma v Spodnjih Bitnjah, vasici med Kranjem in Škofjo Loko, zase pravi, da je le človek, ki rad slika. Pred sedmimi leti je pripravil kratko, le večer dolgo razstavo, na kateri se je začela njegova dobrodelnost. Na dogodku so zbrali nekaj denarja, a ga podarili napačnemu človeku. 
»To je še danes moja najbolj odprta rana, saj so zbrana sredstva po napotilih pristojnega centra za socialno delo nakazali človeku, ki je imel vsega dovolj. Prevaral je njih in posredno tudi mene. Potem sem začel sodelovati s Karitasom. Preden nakažejo dobrodelno zbrana sredstva, hočem točno vedeti, komu gre denar in za kakšne potrebe.« 
Čez čas je hotel postaviti večjo dobrodelno razstavo svojih del, zbrana sredstva pa podariti Kliničnemu oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana za izobraževanje mladih strokovnjakov. Namere na žalost ni izpeljal, ker ni imel podpore medijev. Zavrnili so ga s pojasnilom, da je teh dogodkov, kolikor hočejo. 
Šele pred štirimi leti je pripravil prvo samostojno razstavo – v domačem kraju v galeriji Steklarstva Jugovic, le sto metrov od doma. Zbralo se je neverjetnih 300 ljubiteljev umetnosti. Čez nekaj dni je sedel v avtomobil in se odpeljal v Rotterdam na Nizozemsko, in to z enim samim svojim platnom. Na spletu je našel razpis za udeležbo na pregledni razstavi, se prijavil in po treh mesecih dobil povabilo. Izjemno umetniško popotovanje se je začelo: umetnine Janeza Štrosa odtlej romajo od Dunaja do Londona, v Tivat, Pariz, Rim, Bruselj, Berlin, slike so potovale tudi na Sicilijo, v Benetke, v Montreux v Švici. Vabila in priznanja se vrstijo, ta mesec spet odhaja v Rim. Priznanja pri nas? Nič.

Tudi ti si angel

V avtomobilskem prtljažniku ima tudi svoje knjige z naslovom Tudi ti si angel. »Preprosto ne morem biti pokvarjen, sem pošten, in ko si pošten, si lahko pogumen,« na kratko opiše prvi korak do izdaje knjige v samozaložbi. Tudi ta začetek je povezan z umetnikovo bridko življenjsko izkušnjo. 
»Namen knjige je bil čisto drugačen, oseben, a zdaj je to knjiga za ves svet, za vse ljudi, za nas, ki smo lahko komu drugemu angeli.« 
Spoznal je tri mamice, ki imajo otroke s posebnimi potrebami. Svetovale so mu, kam lahko nameni denar, ki ga je zbral z dobrodelnim udejstvovanjem, in dal ga je za posebne terapije s konji in za nevrofizioterapijo otrok s posebnimi potrebami. 
Nedavno se je seznanil z Janezom Cudermanom, ravnateljem šole Helene Puhar v Kranju. Šoli, ki skrbi za otroke s posebnimi potrebami, je podaril nekaj tisoč evrov za postavitev multisenzorne sobe in ureditev čutne poti. Projekt se še ni končal in Štros pravi, da je treba zbrati še kar nekaj sredstev: »Ugotovil sem, da lahko naredimo nekaj, kar bo ostalo leta. Tako lahko desetletje ali več pomagamo množici otrok, nekaj generacijam, ki bodo uporabljali to pot in sobo.« 
V tem projektu ni osamljen, nam pojasni. »Od 4. decembra smo zbrali skoraj šest tisočakov, ki so bili že nakazani na prave naslove.« Noče povedati na glas, a neuradno smo izvedeli, da bi rad v letošnjem letu zbral 20.000 evrov. »Če jih bom pet tisoč, pa pet, ni kaj. A skupaj lahko zgradimo eno lepo zgodbo, in pika.« 
Razloži, da vsi vemo, da otroci s posebnimi potrebami obstajajo, so del nas in se jih ni treba bati. Njegova knjiga je taka, da jo lahko podarite vsak dan, ne le za praznike, ob tem pa naredite še nekaj dobrega. Bodimo natančni: knjige Tudi ti si angel ne morete kupiti, ampak jo dobite v dar, potem ko vsaj 10 evrov namenite za te naše angelčke s posebnimi potrebami. »Ljudje, ki pridejo v to zgodbo o knjigi, so enakovredni, pomembni tako kot jaz, ki nisem nič večji in pomembnejši, ker sem začel. Vsakdo, ki želi sodelovati, je v njej enakovreden. Vsakdo lahko v njej najde svojo zgodbo, le treba ji je pustiti, da ti pove svoje.«

Knjigo Tudi ti si angel je slikar Janez Štros poslal na naslov Jorgeja Marie Bergoglia v Vatikan, maja pa se bo še odpravil k papežu Frančišku, da mu osebno preda umetnino, ki jo je ustvaril zanj.